ČAS ENCIKLOPEDIJ

IZTOK SITAR: Zgodovina slovenskega stripa (1927-2007)

UMco d.d., Ljubljana, 2007, 159 strani, slovenščina

ZDRAVKO ZUPAN: Vek stripa u Srbiji 

Kulturni centar Pančeva, Pančevo, 2007, 203 strani, srbščina

Po čudnem naključju sta skoraj istočasno izšla dva enciklopedična pregleda stripovske zgodovine dveh južnoslovanskih narodov. Naslovnici obeh zaljšajo dela srbskih avtorjev, sicer pa ena, trdovezana, popisuje osemdeset let stripa na Slovenskem, druga, mehkovezana, pa sto let srbskega stripa.

Pri prvi gre za dopolnjeno verzijo besedila, ki ga je Iztok Sitar kot Izar Isaković objavil lani aprila v Strip Bumerangu. (Takrat je za prvi slovenski strip – upravičeno, saj se prvič hkrati srečamo s kontinuiranim nizom risanih prizorov in premim govorom v oblačkih – razglasil Bambičevega Bu-Ci-Buja in s tem na spodnji strani zakoličil osemdesetletnico.) Sitar je v knjigi opisal več avtorjev, kot si jih je kdorkoli v Sloveniji kdaj predstavljal. Pri tem je (kot je trend tudi npr. v sodobnem umetnostnozgodovinskem pisanju) upošteval tudi gastarbajterje (v obeh smereh – tujce, ki so delali pri/za nas, in Slovence, ki so v glavnem objavljali zunaj), nemara najpomembnejši doprinos k preučevanju slovenskega stripa pa je trden sistem kronološke sistematizacije (tri generacije in pol plus vmesni členi). Ker dosledno uporablja generacijski kriterij (in ne slogovno-stopenjskega), najdemo znotraj posamezne skupine precej raznorodne avtorje.

Če je bila izdaja v Bumerangu namenjena ljubiteljem stripa, cilja knjižna izdaja na širše bralstvo. Sitarjev način pisanja, dovolj informativen in hkrati dovolj komunikativen, bi taki ciljni publiki načeloma moral ustrezati, vseeno pa bi pisec moral upoštevati, da tudi osnovni mejniki svetovnega stripa, predvsem sodobnega (za razliko od literature ali filma), nespecializiranim konzumentom sodobne pop kulture niso znani. Kratke, jedrnate oznake najpomembnejših točk svetovne stripovske zgodovine v knjigi ne bi vzele veliko prostora (Sitar bi tako ali tako lahko opustil prenekatero od neženirano narodnozabavnih pripomb), bi pa neukemu bralcu jasneje predočile, v čem je npr. omenjeni vpliv Moebiusa, Hermanna ali Millerja pri tem ali onem avtorju. Kakorkoli, piscu moramo priznati, da kot stripovski avtor ni imel lahkega dela, saj je moral ves čas manevrirati med kritičnim vrednotenjem in možnostjo, da bi se zameril komu od kolegov. Uspelo mu je spraviti skupaj delo, ki bo že s samim obiljem podatkov (in kljub necitiranju virov ter zelo ohlapni »izbrani stripografiji«) neogibna zlata jama vsakemu raziskovalcu ali teoretiku, ki se bo v prihodnje lotil slovenskega stripa.

Zdravka Zupana poznamo bralci jugoslovanskih stripovskih izdaj iz 80-ih kot natančnega preučevalca domače stripovske zgodovine, čeprav se je, kot je razvidno iz Veka stripa, tudi on poskusil kot stripovski avtor. Njegov pristop je objektivnejši od Sitarjevega; izogiba se neposrednemu vrednotenju posameznih avtorjev in njihovih del. Opomb tudi njegova knjiga nima – in jih niti ne potrebuje, saj so informacije, kakršne navadno najdemo v drobnem tisku, zbrane na dnu strani ali na koncu knjige, tu servirane kar med samim besedilom. Na prvi pogled bi taka knjiga, polna naštevanj, morala ponujati dolgočasno branje, vendar je popolnoma drugače, saj je Zupan znal nabrati in izbrati informacije ter citate, ki odlično pričarajo vsakokratni socialni kontekst in polemična dogajanja znotraj same stripovske srenje. Knjiga je izšla ob zadnji iz serije razstav na temo zgodovine srbskega stripa na pančevskih festivalih GRRR!. Tako kot pri Sitarjevi knjigi tudi pri Zupanovi pogrešamo indeks osebnih imen in publikacij na koncu, jo pa zato odlikuje obširen (več kot 30-stranski) rezime v angleščini. (JK)