Dakota McFadzean: RISANJE, MOJA PRVA LJUBEZEN

Risanje je moja prva ljubezen in pogosto sem se spraševal, ali niso nemara risarji bolj v stiku s svojim otroštvom kot navadni ljudje zato, ker rišejo. Ko se pogovarjam z ljudi moje starosti, se vedno izkaže, da obstaja neka točka v njihovem življenju, ko so se nehali zanimati za risanke in like iz risank ter se začeli posvečati odraslim stvarem, kot so kariera ali nasprotni spol. Tako je verjetno prav, vendar v življenju risarja risanje predstavlja neprekinjeno črto: otroštvo se nikoli zares ne neha in odraslost se nikoli zares ne začne. Ne pravim, da se v puberteti nismo zanimali za denar ali spolnost, nikakor ne, ker smo se! Kljub temu so mnogi med nami verjetno poskušali razumeti te stvari tako, da so risali o tem.

Ko si še otrok, nenehno sprejemaš nove informacije in vsak nov podatek postopoma utrjuje tvoje razumevanje resničnosti. Risanke so del te resničnosti. Risbe imajo veliko moč. Spominjam se knjig v naši hiši, ki sem se jih bal dotakniti, ker so risbe v njih bile preveč strašne (resno, poglejte naslovnico knjige Jelly Belly Dennisa Leeja, pa vam bo jasno, o čem govorim). Zdelo se mi je, kot da se bo groza risb v knjigi prenesla name, če se jih dotaknem. Poleg tega se spominjam, da sem si želel, da bi lahko jedel hrano, ki so jo jedli liki v stripih. Pa ne resnične verzije torte, hotel sem prav tisto torto iz stripa. Ko je ven prišel film Who framed Roger Rabbit, me je zelo zanimala tekstura risanih likov v primerjavi z ozadjem resničnega sveta. Videti so bili, kot da so iz gume, kot balon, le mehkejši in toplejši. Sanjaril sem o tem, da bi moje telo postalo tako gumijasto, kot je pri risanih likih.

Večina otrok riše. In večina otrok ugotovi, da lahko s pomočjo svinčnika komentira in ustvarja resničnost. Obožujem otroške risbe, ker pri njih ne gre za končni izdelek, temveč za postopek ustvarjanja risbe. Te risbe so tako resnične, žive in interaktivne. Vseeno pa večina ljudi prav tako doseže neko starost in bogsigavedizakaj neha risati.

Tisti, ki še naprej rišemo, se ne moremo izogniti temu, da ne bi večino časa risali sami. V mnogih službah ste prisiljeni v druženje z nekaj sodelavci, življenje risarja pa ponavadi poteka doma, v samoti, od risanja preko risanja do risanja. Meni osebno je to všeč. Ponavadi me kar napolni z energijo, ko ostanem sam s svojimi mislimi, pri delu na nekem projektu, družbo mi pa delata samo moje pero in moji možgani.

Dejanje risanja, sploh pa tuširanja, je meditativno. Tvoje roke delajo bolj ali manj avtomatsko in izvajajo vajene gibe ter premike, medtem ko um prosto potuje. Ta um rad zahaja na domača, znana mesta. Spomini. Stvari, ki si jih izrekel prejšnji teden, pa jih zdaj obžaluješ. Stvari, ki si jih mislil, ko si imel šest let. Žalostne misli, strahovi, veselje. Tvoji možgani se, kot vedno, trudijo osmisliti vse to.

Tako sem na daljši način povedal to, da razmislek o preteklosti in otroštvu tako ali drugače pronica v moje stripe. Moja zgodba v tej številki z naslovom The Best Donald je ohlapno avtobiografska. Z bratom Jonahom (ki je tudi postal risar) sva vedno imela rada stripe in risanke, v mnogih igrah, ki sva jih igrala, pa se pojavljajo liki iz risank, ki sva jih gledala (na pamet sva znala celo epizodo Bugsa Bunnyja Bunny Hugged). Še posebej sva imela rada Donalda Ducka. Njegova čustva so vedno bila tako surova in neobrzdana, neke neobvladljive sile pa, kot da so se vedno zarotile proti njemu, kljub njegovemu začetnemu optimizmu in trudu. Ko si še otrok, se z njim kajpada zlahka poistovetiš. Na naše pogovore, igre, gibe, misli, na vse to so na nek način vplivali risani liki iz knjig, TV-oddaj in video iger … četudi nismo vedno razumeli tega, kar smo videli.

“Apple Core, Baltimore”, besedna igra iz mojega stripa, je neposredna referenca na Applecore, risanko Donalda Ducka iz leta 1952. Ubogi Donald v tej epizodi nastopa kot pridelovalec jabolk, ki ga ustrahujeta tisti dve barabi Chip in Dale. Liki v risanki se gredo besedno igro tako, da Chip in Dale držita jabolčno sredico in rečeta “Apple core”, na kar jima Donald odvrne “Baltimore”. Chip in Dale ga potem vprašata “Kdo je tvoj prijatelj?“, Donald pa odgovori “Jaz”, zato mu Chip in Dale vržeta gnilo jabolčno sredico v glavo.

Glede na to, da sva odraščala v kanadskih prerijah Saskatche-wana, še nikoli nisva slišala za Baltimore, zato sva to besedo, ko sva med igro uprizarjala ta prizor, z najboljšim račjim glasom, kot sva ga zmogla, izgovarjala kar “bordabore”. Tudi tega nisem nikoli razumel, zakaj Donald ne imenuje koga drugega za svojega prijatelja namesto sebe, tako bi se (verjetno) izognil gnili jabolčni sredici. Verjetno zato, ker ni imel veliko prijateljev. Verjetno je hotel samo to, da ga pustijo pri miru z njegovimi mislimi, da lahko počne svoje stvari. Morda pa zdaj malo projiciram.

Rad pravim, da je risanje moja prva ljubezen, ampak verjetno je bolj res to, da je risanje način, kako sem vzpostavljal odnos do skoraj vsega ostalega: do mojega brata in ostalih v družini, do drugih risarjev, do moje žene in do risanih likov, ki se mi včasih še vedno zdijo resnični.