Gunnar Lundkvist (Švedska) – intervju, Stripburger 62, december 2013

Pitje čaja z Gunnarjem

Gunnar Lundkvist je stripar, ki je svoja dela prvič objavil pri trinajstih letih. Leta 1979 je izdal svojo prvo knjigo stripov, v kateri je nastopal Klas Katt, maček, ki njegovih zgodb od tedaj naprej ne zapušča več. Slab uspeh prve knjige ga je za kar sedem let odvrnil od risanja stripov, v tem času pa je izdal dve pesniški zbirki in delal v eni od stockholmskih knjigarn. Šele leta 1987 se je na prigovarjanje Rolfa Classona, soustanovitelja stripovske založbe Galago Comics, s svojim črnilom ponovno vrnil na stripovske strani. Od takrat je izdal več stripovskih zbirk in knjig za otroke ter sodeloval pri neštetih umetniških projektih.

Gunnarjevi stripi so intimno hudomušni, s svojo lirično pripovedjo pa vedno znova navdušujejo kritike in ozek krog zvestih bralcev. Ravno tak, intimen in hudomušen, je bil tudi pogovor z njim v živo v eni od stockholmskih knjigarn – v istem prostoru, kjer je pred nekaj dnevi imel predstavitev svoje zbrike stripov Klas Katt Dricker Kaffe, v kateri nastopa njegov prepoznavni maček.

Brez e-poštnega naslova in mobitela se Gunnar v tako zelo potrošniško usmerjeni Švedski zdi kot odrezan od sveta. Nerad odgovarja na intervjuje na daljavo, saj takšni, kot sam razlaga, intervjuvancu nehote prepuščajo čisto preveč časa za razmislek, zato jih ta hote ali nehote preoblikuje tako, da izpade bolj pameten.

V veselje mi je bilo, da se je odzval povabilu na pogovor v živo in prispel v Stockholm z vlakom iz svojega zatočišča na švedskem podeželju, kjer se rad skrije v svoj svet in ustvarja.

Čaj sem med knjigami skupaj z Gunnarjem srebal Mimo.

Kdaj ste začeli z branjem stripov? Kateri avtorji so najbolj vplivali na vas?

Stripe sem začel brati kot otrok, predvsem Tintina, potem pa sem, mislim, da pri trinajstih letih, odkril ameriške underground stripovske avtorje, kot so npr. Robert Crumb, Steve Clay Wilson, Rory Hayes, Gilbert Shelton in drugi. V Stockholmu je nekoč obstajala neka čudna knjigarna, kjer so imeli takšne stripe, in ti stripi so me prisilili, da sem jih začel ustvarjati tudi sam.

Del vaše kariere je tudi pesništvo. Po mojem mnenju so tudi stripi, v katerih nastopa Klas Katt, izrazito lirični. Poezija v stripu. Še vedno pišete poezijo? Ali obstaja pesem, v kateri nastopa Klas Katt?

Ne, nikoli nisem napisal pesmi o Klass Katu. [se nasmehne] Še vedno pišem tudi poezijo, ampak gre za osebno pisanje. Nikakršnih namenov nimam, da bi te pesmi izdal. Mislim, da lahko danes vse, kar želim povedati, izpovem skozi strip. Moji zadnji dve knjigi sta resda bolj lirični, a na začetku ni bilo tako. Takrat so bili moji stripi mnogo bolj nasilni, smešni in herojski.

Ste stripovski samouk. Risba je enostavna, a pri pripovedovanju vašega tipa zgodb izredno učinkovita. V vaših novejših delih je zabavno opazovati, kako se je vaša risba s časom spreminjala in izkristalizirala. Izraža tišino, introvertiranost in intimo. Kako vi gledate na razvoj vaše risbe? Se spreminja sama od sebe ali jo razvijate načrtno?

Imam zgolj en risarski stil, eno risbo in to sem skozi leta risanja skušal izpopolniti. Ko rišem, ne razmišljam o tem, ampak zdi se mi, da je risba sedaj boljša, kot je bila. Ko sem pripravljal ponatis celotnega opusa, v katerem nastopa Klas Katt, sem hotel izpustiti prvi dve knjigi, ker sta se mi zdeli slabo narisani.

Nato sem se zavedel, da sta ti dve knjigi pomemben del mojega ustvarjanja, sta del neke celote. Mojega edinega risarskega stila tudi ne morem načrtno spreminjati: pravzaprav niti ne morem več risati tako, kot sem nekoč.

V vaših stripih nastopajo počlovečene živali (mačka, krt, jež …). Zakaj? Vrste živali izbirate načrtno?

S pomočjo živalskih likov se mi je zdelo enostavneje izražati čustva in, če smo čisto pošteni, so moje živali videti bolj kot ljudje z živalskimi glavami. Navdih za Klas Katta sta bila maček Felix z začetka dvajsetih let (Otto Messmer) in maček z imenom Waldo (Kim Deitch, ki se je tudi zgledoval po Felixu). Mački so očitno neka stalnica v stripih, čeprav se, zanimivo, nisem nikoli zgledoval po mačku Fritzu (Robert Crumb). Crumb mi je všeč s svojimi zgodbami, a ne toliko, kot sta mi všeč Felix in Waldo.

Z bivšo ženo sva naredila knjigo, v kateri sta nastopala jež in krt. Mislim, da je krt predstavljal mene, jež pa ženo. Ko je knjiga izšla, sva se ločila, ali pa je bilo to že prej? [se zasmeje] Ne vem. Oba lika sta ostala v mojih stripih, tako da me je mogoče zanju navdahnila ona.

Emmanuel Guilbert je v svojem delu Alan’s War [glej Slovensko stripovsko zamudo, Stripburger #53], kot je sam zapisal, uporabil zelo okrnjena ozadja zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da se ni rodil niti v kraju niti v času dogajanja stripa, zato ni dobro vedel, kako je bila videti Francija v času prve svetovne vojne. Kot drugi razlog je navedel željo, da bi bralcu prepustil več domišljije pri branju. Kaj je razlog za vašo uporabo zreduciranih temnih ozadij? Kaj se skriva za temo vaših stripov?

Ne zdi se mi, da bi bila moja ozadja zreducirana, zdi se mi, da so enostavna. Če bi uporabil več predmetov v ozadju, bi morda preusmeril pozornost od bistva, stran od pripovedi. Predmetov v kadre mogoče ne vstavljam tudi zato, ker veliko teh predmetov ne znam narisati.  Mislim, da je tisto, kar narišem, povsem dovolj. Ravno zaradi te enostavnosti je risba toliko bolj močna.

Vaša umetnost je, čeprav navidez enostavna, še vedno zelo premišljena. Vaš proces ustvarjanja je počasen in premišljen, scenariji dobro pripravljeni, nič kaj spontani. Se motim?

Velikokrat si vzamem čas. Nekatere kadre narišem večkrat, preden sem z njimi zadovoljen. Ko je govora o zgodbah navadno vem, kaj se bo zgodilo na začetku in kaj na koncu. Vmesna zgodba nato velikokrat nastane šele, ko začnem z risanjem. Včasih zgodba dolgo zori v glavi, preden je primerna za prenos na papir.

Ko opravljam podpisovanja svojih knjig, sem hitrejši, ker uporabljam bolj skicozen stil risanja, brez črnila in drobnih šrafur.

Ravno vaše šrafure so tiste, ki zahtevajo več časa. O čem razmišljate, medtem ko nanašate črtico za črtico?

Te šrafure me sproščajo, moje misli lahko zatavajo v različne smeri. Ne razmišljam vedno o neki specifični stvari. Pogosto med risanjem začenjam razmišljati o novih zgodbah ali idejah, vendar te šrafure zahtevajo tudi določeno koncentracijo. Ja, ozadja so resda enostavna, a vseeno želim vanje vnesti določen občutek, želim, da so živa. Zato nerad rečem, da so ozadja zreducirana. Tega občutka nikoli ne bi zmogel ustvariti z računalnikom, mislim, da bi hitro izpadlo preveč mrtvo.

Na splošno ne porabim veliko časa, da končam strip. Več časa potrebujem, da se spravim k delu. Treba je biti skoncentriran. Ko imaš skrbi, npr. težave z denarjem, je težko biti prave volje, da začneš z ustvarjanjem.

Bi lahko rekli, da je Klas Katt švedski lik, s švedskim značajem, ali bolj predstavlja vaš karakter?

Na nek način ima precej mojega karakterja, a del mojega značaja imajo tudi ostali liki v mojih stripih. Verjetno je lik tudi nekoliko švedski, saj sem tudi sam Šved! Vsekakor pa ni tipičen avtobiografski lik, z njim ne pripovedujem svojih trenutnih razpoloženj ali stvari, ki so se mi zgodile. Zelo je osvobojen časovnega okvirja. To naredi stripe lažje za branje in zgodbe so lahko aktualne tudi po deset in več letih.

Mislite, da se Švedi lažje poistovetijo z vašimi stripi ali gre za univerzalne zgodbe?

Mislim, da so zgodbe univerzalne, ker se mnogo Švedov ne more poistovetiti z njimi. [se zasmeje] Moji stripi so univerzalni v tem smislu, da ne zakoličim zgodbe na geografski način. Klas Katt bi lahko živel na Švedskem, lahko pa tudi kje drugje.

Ilustrirali ste tudi zgodbe za otroke. Še želite ustvarjati v tej smeri?

O novih zgodbah za otroke še nisem razmišljal, ker sem imel zadnje leto zelo veliko drugih obveznosti. Tako sem, denimo, risal na fotografije. Gre za skupen projekt z Gunnarjem Smolanskyem. Klas Katta sem risal na njegove fotografije, naredil sem kakih devetdeset tovrstnih intervencij. Z njimi bi rada postavila razstavo ali izdala knjigo. Bomo videli, kaj se bo uresničilo.

Poleg tega ustvarjam velike slike s Klas Kattom ter štori v črnobeli tehniki in trenutno bi slikal še več. Nimam časa razmišljati o novih knjigah za otroke; ko končam s slikanjem, se želim vrniti k stripu za odrasle, ker že kaki dve leti nisem delal stripov.

Lahko na kratko opišete švedsko stripovsko sceno in vašo vlogo v njej?

Ne vem, kaj bi rekel o svoji vlogi na švedski stripovski sceni. Mislim, da imam določen ugled in da obstajajo ljudje, ki imajo radi moja dela. Kljub temu se mi včasih zdi, da je moje delo pozabljeno. Nisem bestselling avtor. V najboljšem primeru se moje knjige prodajajo v nakladi tisoč izvodov. Najbolj prodajani stripovski avtorji se na Švedskem prodajajo v nakladi deset tisoč izvodov in več! Tako ne zaslužim prav dosti, ampak mislim, da bi morali biti ponosni name. [pade v krohot]

Trenutno najboljša švedska striparja, ki sta tudi moja prijatelja, zdaj živita v Berlinu. To sta Lars Sjunnesson in Max Andersson.

Mogoče sem že prestar, ampak zdi se mi, da novejši stripi veliko preveč temeljijo na besedah in premalo na sliki. To me ne zanima preveč. Zame so slike bolj pomembne. Z besedami lahko ustvarjamo knjige, le s slikami lahko ustvarimo strip.

Ste razmišljali o digitalni izdaji vaših stripov?

Moji stripi bi bili v digitalni obliki verjetno videti kar dobro, a jih sam vanjo ne znam pretvoriti. Če bi moj založnik pokazal interes in imel denar, bi rekel: “Da, naredimo to!”

____________________________________

BIOGRAFIJA (IZBOR):

Pesnik in stripar Gunnar Lundkvist (1958, Stockholm) je svojo prvo pesniško zbirko Träden grter (Drevesa jočejo) izdal leta 1974. Od leta 1979 je objavil že več kot deset albumov, katerih osrednji protagonist je maček Klass Katt. Svoje kratke stripovske zgodbe občasno objavlja v švedski reviji Galago.

BIBLIOGRAFIJA (IZBOR):

– dve pesniški zbirki v švedščini, 1974 in 1977

– pet otroških slikanic v sodelovanju z Anno Höglund v švedščini, 1998 – 2000

– dvanajst albumov o Klass Kattu v švedščini, 1979 – 2010

– zbirka stripov o Klass Kattu v francoščini, L´Association, 2001

– stripovski album Vertige v sodelovanju s švicarskim avtorjem Helgejem Reumannom, United Dead Artists, 2012