MARCEL RUIJTERS: Inferno
Oog & Blik, Amsterdam, 2008; 127 strani, nizozemščina
Zadnje čase berem poplavo stripov, ki me enostavno ne prepričajo. Zaradi risb, ki očitno ne premorejo več tiste začetniške underground samosvojosti, ampak se vdajajo preverjenemu prodajnemu kalupu. Tudi zgodbe so večinoma klišejske in ne ponujajo nikakršnega dodatnega razmišljanja, ko strip enkrat odložim. Ravno zaradi tega me je novi izdelek Marcela Ruijtersa Inferno pozitivno presenetil.
Začne se nič kaj obetajoče. Avtor nam že na začetku daje vedeti, da bo šlo za adaptacijo Dantejeve Božanske komedije. Zaplet je praktično isti: glavna junakinja se imenuje Danta in potuje po krogih pekla. Ruijtersova risba je njegovim bralcem sicer poznana in morda kar malce preveč očitna, a težko bi našel boljši stil za prikazovanje pekla. Tako nam dokaj enolično pot skozi trpljenje ubogih duš popestri edinstvena neosrednjeveška, groteskna črno-bela risba.
Toda če sem uporabil besede, kot je enoličnost, in omenil nič kaj obetajoč začetek, čemu táko navdušenje nad stripom? Zato, ker je Inferno veliko več kot zgolj predelava Božanske komedije. Skoraj v vsakem krogu pekla nam namreč avtor postreže s kakšnim razmisleka vrednim posladkom. Že kmalu izvemo, da se v peklu potijo zgolj ženske, češ da se primitivni moški ne morejo zavedati svojih grehov in so tako obsojeni zgolj na dolgočasenje v prvem krogu, daleč od vseh resnih težav, s katerimi se soočijo prebivalke pekla. Nato nas strip popelje med krivoverke, ki so svojo življenjsko pot končale v plamenih, a že v naslednjem krogu se najdejo redovnice, ki so bile njihov rabelj. Tako nas avtor spomni, da nihče pravzaprav ni nedolžen in da ima vsaka zgodba dva konca. V peklu se znajdejo tudi osebe, ki tja ne spadajo. Tako lahko najdemo sužnjo, ki je za kratek čas zamenjala svojo nadzornico in bila tako pomotoma poslana v pekel. Ali to nakazuje, da je Bog krivičen, da vendarle ne vidi vsega? Če že ne Bog, se zagotovo vsi strinjamo, da je velikokrat nepravično naše življenje.
Danta se na vse skupaj odzove različno. Včasih z žrtvami sočustvuje, bolj ko se bliža središču pekla, bolj jo je tudi groza, vsake toliko pa je tako besna nad hudodelstvi, ki so jih storile peklenske prebivalke, da se celo sama znaša nad njimi. Tako gremo skozi pekel ne zgolj ilustrativno, neosebno, temveč spremljamo tudi občutke naše glavne junakinje, kar je velik plus za strip. Kaj je torej sporočilo Inferna? Se skriva v posameznih zgodbah protagonistov? Prav gotovo. A le če bi se strip končal po 120 straneh peklenskega popotovanja, ki ga zavoljo že omenjenih dejavnikov sicer lahko dovolj zbrano spremljamo, vendar je morda vseeno nekoliko predolg (moj želodec je prenehal biti občutljiv na grozodejstva že po tretjem krogu pekla). Strip pa se konča po 127 straneh – in na teh sedmih straneh avtor pričara enega najboljših koncev, kar sem jih prebral v zadnjem času. Z njim nas popolnoma preseneti, demantira podobo krivičnega sveta, v katerem smo vsi grešniki, in strip pripelje v povsem pozitivne sfere, kjer je življenje zgolj lepo. Kako je sprevrgel veliko večino stripa iz grotesknosti v zgodbo s srečnim koncem, vam seveda ne bom izdal. Vsekakor pa vas vabim, da si strip preberete. V njem boste uživali predvsem tisti, ki ste pripravljeni malce več časa zapraviti za številne podrobnosti v vsebini ter nato strip in njegove ideje predebatirati s prijatelji ali pa se razmišljaje podati v svet pekla kar sami. “Navsezadnje bo vse pozabljeno …” (finžgar)
