Marjan Manček (Slovenija) – intervju, Stripburger 56, december 2011
Navihani Pedenjped, prijazna Mojca Pokrajculja ali dobro-dušni Peter Klepec so se marsikateremu slovenskemu bralcu usedli v srce, dušo pa jim je vdihnil ilustrator, karikaturist, stripar in filmski animator Marjan Manček. Mnogi med nami so učbenik slovenščine za drugi razred zaradi njegovih ilustracij prebrali še pred iztekom šolskega leta.
Sam pa je študiral angleščino in zgodovino. Zgodaj je stopil na pot likovnega ustvarjanja. V gimnazijskih letih ter v času študija je risal karikature in stripe za revijo Pavliha, kasneje pa za mnoge slovenske in tuje revije. Kratko je zdržal v učiteljskem poklicu in se kmalu popolnoma posvetil risanju. Samostojno je razvil lasten in prepoznaven slog. Zelo rad upodablja živali, najbolj pa je verjetno znan po ilustracijah slovenskih slikanic in knjig. Ustvaril je serijo stripov o Hribcih, ki so izhajali v različnih mladinskih revijah (Kurirček, Kekec, Ciciban, Galeb), in več animiranih filmov. Ilustriral je več kot dvesto knjig poezije in proze za otroke, pa tudi razna izobraževalno - poučna gradiva. Njegovo delo preveva topel humor z nevsiljivo vzgojno noto.
V Trubarjevi hiši literature se je ob predstavitvi zbirke Hribci kremeniti, ki smo jo septembra izdali v zbirki Minimundus, z njim pogovarjal Bojan Albahari.
Po obsegu vašega opusa sklepam, da ste morali že zelo zgodaj začeti risati.
Že v osnovni šoli sem zelo rad risal. Moja učiteljica ni vedela, ali naj bo vesela ali žalostna nad menoj, saj sem večino šolskih odmorov presedel v klopi in risal. Tudi šolske zvezke sem opremljal z risbami, še posebno rad sem v zgodovinski zvezek risal bitke …
Še hranite te zvezke?
Teh zvezkov na žalost ne, mi je pa oče shranil moje stare beležke polne Indijancev, kavbojev in vitezov. To sem našel med njegovo zapuščino in za to sem mu hvaležen.
Začeli ste z risanjem karikatur. Bi lahko rekli, da je ta pristop zaznamoval vaše delo in vaše like?
Moje ilustracije imajo izvor v karikaturi, ampak v osnovnošolskih letih sem najprej risal stripe. Učitelj likovnega pouka mi je sicer svetoval, naj se raje posvetim linorezu, lesorezu in drugim slikarskim tehnikam, da bi lahko študiral na akademiji. Nisem ga ubogal in sem celo poletje z dvema prijateljema risal stripe. To sta bila Boris Bele in Mojmir Belavič, ki sta kasneje osnovala vsak svojo glasbeno skupino; Buldožer in Sinovi. Pod vplivom glasbe Beatlov in Rolling Stonesov sta si sama izdelala električni kitari, meni, ki sem želel igrati bobne, pa mi teh ni uspelo izdelati. Zato sem sam nadaljeval z risanjem in se iz otroških ter pustolovskih stripov usmeril v karikaturo. V gimnazijskih letih mi je prve šaljive risbe objavil humoristični list Pavliha.
Glede na to, da rišete zelo izčiščeno, brez odvečnih črt ali šrafur, postanejo liki skoraj upodobitve neke konkretne ideje. Kako se v tem pogledu pravzaprav lotevate razvoja lika?
Da pridem do lika, najprej nekaj časa rišem po papirju, ob tem si včasih izmislim kakšno besedo in iz vsega skupaj potem nastane zgodba. Za lik Cicibabe sem dobil navdih pri hčerki Mojci, ki nas je sredi noči do svojega tretjega leta redno zbujala.Božo Kos, dolgoletni urednik Pavlihe in pozneje Cicibana, mi je rekel: ‘’Veš, tebi ne bom dal ilustrirati kakšne pesmi ali zgodbe, ker si ti lahko sam kaj izmisliš. Tukaj imaš en list in zapolni mi stran.’’ Zame je bil to dober izziv.
Torej najraje rišete like, ki ste si jih sami izmislili.
To drži. Zakaj? Zato, ker jih potem, ko jih narišem iz različnih kotov in v različnih fazah, nekako tudi obvladam. Tako jih posvojim in vem, kaj početi z njimi. Sam sem tisti, ki določim, kam jih bom dal, v kakšnem prizoru bodo nastopali, s kom bodo komunicirali in tako naprej. Ko pa ilustriram kakšno literarno predlogo, moram nujno izhajati iz nje. Pri tem se moram zavedati za koga delam in se potruditi, da bo bralec sprejel in razumel likovno sporočilo.
Nekatera vaša dela so izšla tudi v tujini, poznamo nekaj angleških prevodov vaših del. Kaj menite, da je botrovalo temu, da so se založniki odločili za prevode?
Ne vem, verjetno so liki tisti, ki so jih prepričali. S tujimi izdajami se ukvarja založba, jaz pri tem nisem dejaven.No, kot študent, ko sem z dvignjenim palcem potoval po Evropi, sem bil pri tem malo bolj aktiven, saj sem si z risanjem služil za pot. Takrat še nisem imel izdelanih likov, risal sem manjše karikature brez besed, dovolj razumljive tudi na primer za Skandinavce. Humor ne pozna meja.
Imate kakšno zanimivo anekdoto s teh potovanj?
Ja, pravzaprav kar nekaj. Ko sem približno sto kilometrov pred Oslom štopal s tisto trikotno zastavico, mi je ustavila gospa s tremi otroci v ‘katrci’. Prepoznala je to jugoslovansko zastavico in me po pogovoru povabila na njihov dom. Njen mož je bil veleposlanik v Beogradu in njuna najmlajša hči je bila tam rojena. Štiri dni sem ostal pri njih in v zahvalo risal njunim otrokom. Eden od teh otrok je zdaj predsednik norveške vlade Jens Stoltenberg. Njegova mati, gospa Karin Stoltenberg, se je še dodatno izkazala s tem, da mi je dala naslove redakcij norveških časopisov, katerim sem potem prodal nekaj karikatur. Priznala mi je, da še nikoli ni videla hitrejšega zaslužka.
Vaše stripe na splošno zaznamuje preprostost in razumljivost v izrazu, poučnost in celo filozofija – sploh pri Daj-nomirovem liku. Ta se večkrat sprašuje o svetu in o tem, kako ga doživljamo. So to tudi vaše lastnosti?
Morda se skozi delo res sprašujem in se to tudi odraža v oblačkih, sicer pa svojih pogledov načrtno ne dajem v stripe. Ideje se mi med igro s svinčnikom nekako podzavestno in postopoma rojevajo.
Vaši stripi se ponašajo z nevsakdanjo količino pedagoške vrednosti. Dober primer so recimo Velike misli malega muca, kjer ste ustripili modre misli velikih mož, pa tudi Hribci. Je to posledica vaše krajše učiteljske kariere ali česa drugega?
Tista učiteljska kariera je bila res kratka. Tri mesece in pol sem zdržal v podaljšanem bivanju. Ker pa sem do takrat v različnih časopisih in revijah objavil že veliko karikatur, sem uspel pridobiti status samostojnega umetnika. Bilo pa je tudi obdobje, ko sem bral aforizme različnih mojstrov pisane besede, kar je očitno vplivalo na ‘pedagoškost’ mojih stripov.
Ste pa nadaljevali svoje pedagoško delo skozi stripe.
Ja, stripi lahko imajo veliko pedagoško vrednost. Ko sem še gulil osnovnošolske klopi, so pravili, da strip kvari mladino, sredi devetdesetih let pa so tudi v našem izobraževanju priznali strip kot vredno pedagoško sredstvo. Zgodilo se je, da je bilo kar nekaj mojih stripov uvrščenih v osnovnošolske učbenike. Vem za primer, ko so na neki osnovni šoli celo fotokopirali stripe o Dajnomiru in Miliboži, in z njihovo pomočjo so četrtošolci vadili dialoge.
V vaših delih tako za otroke kot za odrasle je polno humorja.Ste tudi v resničnem življenju zabaven in poln duhovitih domislic? Kakšno vlogo ima humor v vaših delih?
Včasih rečem kakšno pikro na račun drugih in sebe, sicer pa nisem tak, da bi kar stresal šale. Smisel za humor sem podedoval po očetu, ki je tudi sodeloval s Pavliho. Domov je nosil ta humoristični tednik in mi tako zbudil zanimanje za karikaturo, mama pa mi je dala neko senzibilnost za vživljanje v druge ljudi. Svojim likom skušam dati značilno psihološko plat, da potem na duhovit način povejo kaj resničnega o nas samih.
Sami se niste izrazito posvečali barvi, pri barvanju nemalo katerega dela vam je pomagala vaša žena.
Sploh na začetku sem imel težave z barvanjem. Mimogrede: še ena anekdota. V Londonu sem reviji Reader’s Digest prodal dve karikaturi. Redaktorju sta bili všeč dve od petih, obe črno-beli. Hotel je imeti barvni risbi, zato je karikaturi kar sam pobarval. Ko sem doma odprl revijo, ki so mi jo poslali, sem si rekel: “Oho, barve! Ni slabo. Se bom pa še jaz potrudil in sam tudi barval.” Je pa moj temeljni izraz vendarle črno-bela risba in to tudi najraje delam. Žena Marta mi je veliko pomagala. Pobarvala je moje risbe za Radovednega Tačka, vse avtorske animirane filme in sodelovala z menoj pri nekaterih knjižnih in televizijskih projektih.
Relativno pozno ste vstopili v svet animacije, čeprav priznavate, da vas je že zgodaj navdušila. Povezujejo vas tudi z Zagrebško šolo animacije.
Na podlagi mojega scenarija ter likovne zasnove so v studiu Zagreb film realizirali dva kratka animirana filma. Eden od teh je Zimska želja, risanka o Ljubljani, dedku Mrazu in ekologiji. Baje je to bila najbolj prodajana risanka tega studia. Zanjo so naredili dve verziji glasbene podlage. Za tujino je bila ‘Jingle Bells’, za domače občinstvo pa so izbrali nekaj bolj jugoslovanskega.
V ilustraciji se ukvarjaš s statično figuro, z likom. V stripu je ta že viden v različnih pozah, potem pa je prišla želja po oživljanju risanih likov oz. animiranju. Film me je vedno zanimal, vendar pri nas ni bilo pravih pogojev oz. profesionalnega studia za animirani film. Animacija je bila bolj stvar entuziastov. Če sem se hotel ukvarjati z njo, sem moral najprej nekaj zaslužiti z ilustriranjem, šele potem sem si ob večerih lahko privoščil narisati sekundo ali dve gibanja.
V zadnjih letih je moje zanimanje za tovrstno filmsko ustvarjanje na stranskem tiru, toliko bolj pa se zdaj filmski animaciji posveča mlajši sin Mitja.
Še ena značilnost vaših stripov je skorajda otroška radovednost likov, ki živijo v neznanem in nespoznanem svetu, nekoloniziranem z vednostjo in znanostjo. Hribci bi lahko predstavljali otroka, ki je vržen v svež in deviški svet, ki kar kliče po tem, da bi se ga spoznalo in stvarem dalo imena. Bi se strinjali s tem? Je morda to botrovalo odločitvi, da jih postavite v prav to zgodovinsko obdobje?
Prvi dve imeni, ki sem ju imel za osrednja lika tega stripa, sta bila Adam in Eva. Zanimalo me je, kako sta se bila prisiljena znajti na Zemlji po izgonu iz Raja. Uredniku Janezu Kajzerju se ti dve imeni nista najbolj ujemali z imenom revije (Kurirček) in založbe (Borec).
Skupaj sva ugotovila, da bi bila nekakšna praslovanska imena kar pravšnja. Ker mi je žena večkrat rekla: “Daj no mir”, je tako nastal Dajnomir. Tudi ona je kot Miliboža bolj pri tleh in prizemljena, jaz pa sem bolj v ‘luftu’.
Cerkničani sicer radi rahlo posmehljivo govorijo o hribcih. Tako rečejo ljudem, ki živijo v vaseh nad Cerknico. Iz tega domačega poimenovanja sem si sposodil to družinsko ime za svoje pra-zgodovinske junake.
Kako vam uspeva vzdrževati to skorajda otroško radovednost in svežino pristopa k stvarem, ki jih odrasli že dobro poznamo, in nam niso več zanimive?
Saj sem tudi jaz vzhičen, ko sneg tako lepo zapade in je Cerkniško jezero poledenelo, da se lahko drsaš po njemu. Ali pa se s kolesom odpeljem na hrib in si rečem, kako lepa je jesen. Dajnomirovi monologi izražajo to moje gledanje. Verjetno sem še vedno otrok oziroma še vedno imam v sebi otroško dušo. Sam se še danes čudim marsičemu.
Kako dolgo so Hribci izhajali?
Približno deset let. Najprej so izhajali v Kurirčku, ki se je kasneje preimenoval v Kekca. Tega je urejal Boris A. Novak, ki me je spodbujal, naj nadaljujem s serijo. Po tem sem naredil tri kratke risane filme o Hribcih. Kasneje sem za Galeb, zamejsko revijo za otroke, ki izhaja na tržaškem, narisal še barvne Hribce.
Tam so izhajali leto dni, eno leto pa so nastopali tudi v Cicibanu, prav tako v barvah. Ker sem barvne slikanice ustvarjal sočasno z animacijami o Hribcih, je tudi njihova likovna podoba drugačna od starih črno-belih stripov.
Zdi se mi pomenljivo, da na umetnikovo kariero izdatno vplivajo tudi uredniki.
Štirje uredniki so zelo vplivali na moje delo. Prvi je bil Niko Grafenauer, ko je bil urednik pri Mladinski knjigi. Predvsem njegova zasluga je, da so nastali Kozlovska sodba, Pedenjped, Mojca Pokrajculja in številne druge slikanice z mojimi ilustracijami. Zelo so me spodbujali še Janez Kajzer pri založbi Borec, urednik Cicibana Božo Kos ter Boris A. Novak pri založbi DZS.
Da sva s Kostjo Gatnikom začela sodelovati z Mladinsko knjigo, je bil gotovo zaslužen tudi likovni urednik Aco Mavec, tudi sam odličen ilustrator, ki je sprejel karikaturistični pristop ilustriranja mladinskih del.
Za izdajo Hribcev kremenitih ste tudi narisali dodatne štiri zgodbe, ki jih bralci še niso videli. Kaj je botrovalo temu?
Za novo knjigo se mi je zdelo vredno dodati še nekaj novega, hkrati pa like predstaviti postopoma, tako, kot so nastajali. V prvem poglavju se predstavi Dajnomir in njemu sem po-svetil štiri nove zgodbe. V naslednjem poglavju se mu pridruži Miliboža, v tretjem se jima rodi Milimir, v zadnjem pa spoznamo soseda Kajtimara.
Ustvarjali ste predvsem za otroke in mladino, medtem ko za odrasle precej manj.
Naredil sem tudi nekaj satiričnih risb za odrasle. Koroškemu pisatelju Janku Messnerju sem ilustriral kar nekaj knjig, polnih ostre satire v zvezi s koroško zamejsko problematiko.
Nasploh se mi zdi, da imajo uredniki pri likovni opremi za odrasle raje fotografijo. Poglejte dnevno časopisje, kjer so skoraj izključno fotografije, kljub temu, da je pri nas kar nekaj mladih, zanimivih in kvalitetnih risarjev, kot je na primer Jure Engelsberger. Zakaj ni tega več? V periodičnem tisku zgolj Mladina konsistentno namenja prostor slovenskemu stripu in ilustraciji. V Delu objavljajo pasični strip o mačku Garfieldu. Mislim si: “Ja, menda imamo še kaj domačih stripov!”
Krivec za pomanjkanje domačega stripa v periodiki je seveda finančni aspekt. Uredniki nimajo na razpolago dovolj denarja, da bi podpirali domače stripovsko us-tvarjanje. Odkup avtorskih pravic za objavo ene pasice Garfielda stane nekaj evrov, medtem ko mora biti plačilo slovenskemu avtorju za izvirni strip bistveno višje. Tu je problem današnjih časopisov in revij, ki skušajo priti čim ceneje skozi, zato je tudi toliko ‘copy/paste’ člankov. To se bo čez čas izkazalo kot zelo pereč problem, ker v medijih ne bo mladih avtorjev, ki bi se tam razvijali.
Se strinjam. Spominjam se, ko sem hodil po Evropi in ponujal svoje karikature. Pri škotskem časopisu The Scotsman so me odslovili rekoč, da že imajo svojega karikaturista. Nekateri časopisi so tudi za to delo imeli zaposlene lastne ljudi. Pri nas je bila praksa takšna: v angleški reviji so mi objavili nekaj karikatur, potem pa sem čez leto dni v Delovi tedenski publikaciji ITD opazil te iste karikature. “Ja, kje pa sem jaz že to objavil?”, sem se vprašal. Stopil sem do urednika: “Natisnili ste dve moji karikaturi, ki sem jih že objavil v Londonu.” Odvrnil mi je: “Ja, ampak mi smo ju izrezali iz rimskega časopisa!” Plačal ni ne londonski, ne rimski, ne naš časopis. Hvala lepa, adijo.
Zdaj, ko ste v pokoju, imate verjetno več časa. Se lahko zdaj nadejamo kakih stripov za odrasle?
Ja, rad bi predstavil dvajseto stoletje. To je bilo kruto obdobje in generacija pred nami je dala marsikaj skozi. Kdaj pa kdaj razmišljam o tem, ampak nikakor ne najdem dovolj prostega časa.
Imate še kakšne druge načrte za prihodnost?
Nimam nekih posebnih načrtov. Zaenkrat vem le to, da mi v ponedeljek pride bager in mi bo kopal za hišo ter vse razril. Delali bomo drenažo, ker nam ‘hodi’ voda v klet. To je trenutno moj pogled v prihodnost. (Delo je zdaj, ob izidu te številke, opravljeno in klet je suha!)
____________________________________
STRIPOVSKI ALBUMI (IZBOR):
Kdo je homo S?, zbirka Kurirčkova torbica, Borec, 1982
Dajnomir in Miliboža, Borec, 1984
Modri medvedek, zbirka Mala slikanica, Mladinska knjiga, 1987
Brundo Rjavček, zbirka Mala slikanica, Mladinska knjiga, 1988
Velike misli malega muca: 100 izrekov iz vseh vetrov, Velike slikanice, Mladinska knjiga, 1990
Hribci: Zgodbe iz pradavnine, Državna založba Slovenije,1993
Hribci: Sreča ne počiva, Državna založba Slovenije,1993
Hribci: Kaj delaš Dajnomir?, DZS, 1994
Cufek, zbirka Sonček, Mladinska knjiga, 1995
Cufek in prijatelji, zbirka Sonček, Mladinska knjiga, 1996
Kaj pričakujejo živali od olimpiade : sporoča leteči reporter papagaj, Modrijan, 1996
Comics, Vivacomix in Stripburger/Forum Ljubljana, 2006
Hribci kremeniti, Stripburger/Forum Ljubljana, 2011
STRIPOVSKA PERIODIKA (IZBOR):
Robin z otoka Zon, Pionirski list, 1976
Nace brez face, Pionirski list, 1978
Homo S, Dnevnik, 1978
Cicibaba, Ciciban, 1978/2004
Zlata ribica, Ciciban, 1985
Kozlovska sodba v Višnji gori, PIL, 1986
Cufek, dežurni cucek, PIL: Pionirski list, 1987
Klarine pustolovščine, PIL: Pisani list, 1990
Kokoška bi letela, Ciciban, 2002
Pipi pišče išče, Petka, 2002 dalje
Beli galeb, Galeb, 2005
AVTORSKE KNJIGE IN SLIKANICE (IZBOR):
Brundo se igra, Mladinska knjiga, 1978
Brundo skače, Mladinska knjiga, 1979
Mucek Mjav, Univerzum, 1980
Kužek Vuf, Univerzum, 1980
Piščanček Pik, Univerzum, 1980
Zajček Uh, Univerzum, 1980
Kaj boš, ko boš velik?, Mladinska knjiga,1981
Abecedeževnik, Borec, 1983
Kdaj smo veseli in kdaj smo žalostni, Borec, 1989
Kakšno? (pridevniki), DZS, 1994
Kaj delaš, Dajnomir? (glagoli), DZS, 1994
Hribci? Kaj? Kdo? (samostalniki), DZS, 1994
Kje? Kam? Kdaj? Kako? (prislovi in predlogi), DZS, 1995
Kdo? Čigav? (zaimki), DZS, 1995
Koliko? Kateri? (števniki), DZS, 1995
Iz dnevnika čebelice Medke, Muzeji radovljiške občine, Čebelarski muzej, 2005
NAGRADE IN PRIZNANJA (IZBOR):
Posebna in druga nagrada – Svetska galerija na karikaturi, Skopje 1971 in 1972
Nagrada za slikanico na Slovenskem knjižnem sejmu, Ljubljana 1977
Plaketa Zlatno pero Beograda, Beograd 1977
Levstikova nagrada, Ljubljana, 1977
1. nagrada na mednarodnem knjižnem sejmu, Beograd 1978
Častno priznanje na 3. International Simavi Cartoon Competition, Ankara 1985
Nagrada Najlepša slovenska knjiga na Slovenskem knjižnem sejmu, Ljubljana, 1995
Levstikova nagrada za življenjsko delo, Ljubljana 2007
Priznanje Hinka Smrekarja, 9. slovenski bienale ilustracije, Ljubljana 2010
Častni občan občine Cerknica, Cerknica 2011
AVTORSKI ANIMIRANI FILMI:
Zavetje, Viba film, 1’, 1983
Po delu počitek, Viba film, 1’30’’, 1983
Ljubo doma, Viba film, 5’, 1985
Na liniji, Viba film, 6’, 1989
Hribci – Prava pot, DZS Ljubljana, 6’, 1993
Hribci – Trofeja, DZS Ljubljana, 5’, 1993
Hribci – Zajtrk, DZS Ljubljana, 5’, 1993
Kako se znebiš Mačota, E-motion film, 9’, 99
Be, E-motion film, 8’, 2003
ANIMIRANI FILMI:
Zimska želja, (s. M. Manček, r. L. Fabiani)
DDU Univerzum in Zagreb film, 7’, 1982
Ogledalce, (s. M. Manček, r. P. Štalter)
DDU Univerzum in Zagreb film, 8’, 1985