Matej Kocjan Koco – S KÓCOM POD KÔCOM

Koco je ime, ki je tesno povezano s Stripburgerjem. Svoj pečat je reviji dal z nekajletnim  urednikovanjem in objavljanjem. Publika si ga je zapomnila po spontanih, včasih nerodnih, a vedno zanimivih stripih. Poleg risanja in slikanja poprime tudi za animatorski svinčnik in učiteljsko šibo. Zadnjo platnico tokratnega Stripburgerja krasi njegovo delo. Skupinske razstave je imel v Ljubljani, Atenah, Stockholmu, Berlinu, Beogradu, Parizu … 

Stripar, ilustrator, pedagog, animator: Matej Kocjan – KOCO. 

Pred 4 leti si se iz Ljubljane preselil v Povir. Kako ti ugaja življenje na vasi?
Ljubljana je super mesto. Hkrati pa tudi naporno. Vsako mesto ima svoj tempo, s katerim te fopa. Hitro se ujameš v neke ponavljajoče se vzorce in relacije, ki se velikokrat izkažejo za brezsmiselne, za čisto izgubo časa. Veliko je nepotrebnih sestankov in laufanja z enega konca mesta na drugega. Mene je ta tempo požrl. S časoma naje vsakogar. 
Življenje v Ljubljani mi je pobralo veliko energije, tako da je bila selitev nazaj na primorsko sproščujoča. Čeprav ne lahka. Predvsem sem se odklopil iz neke zaprte scene, v kateri poslušaš nonstop ista tarnanja. Tega se nažreš. V glavnem se nerga samo zato, da se o nečem pogovarjaš.

Tvoj album Pagatova izpoved se navezuje na ta utrip mesta.
Med drugim tudi na to. Takrat sem šel skozi hudo krizo, kateri so botrovali tudi drugi dejavniki. V tem obdobju nisem risal, preveč bi me izmučilo. Sem pa pisal dnevnik, iz katerega sem potem izhajal.
Imel sem tudi druge ideje, v tistem času pa se mi je ta tema zdela najbolj sveža in sem nekako še bil v tistem filingu. Zdaj je šlo to mimo in zdi se mi, da je bil ta tajming v redu. Kmalu zatem, ko sem začel album risati, sem dobil delo na šoli. Nadomeščal sem še neko učiteljico in tako mi je začelo zmanjkovati časa za album. Tak projekt pa zahteva ogromno časa.

Stripovski album je naporno delo. Verjetno je pomembno, da ga narediš v nekem obdobju, ki ne sme biti predolgo, da ne izgubiš niti.
Ko sem začel delati album, nisem imel nobenega koncepta celote. Vsebina se mi je zdela močna in želel sem jo prikazati. Začel sem z risanjem nebuloznih sanj, ki sem jih imel v tistem obdobju krize. Okoli teh mor sem kasneje začel graditi dogodke, ki so jih razlagali. Sicer pa je to daleč od tega, kar sem takrat doživljal. V albumu je nastal en velik konstrukt, gre samo za napol avtobiografsko zgodbo. Takrat mi je bil v veliko pomoč Matjaž Bertoncelj, ki mi je svetoval pri dramaturgiji.

Na splošno grafična rešitev v stripu dostikrat štima, vsebina pa se izgubi. 
Ko sem začel delati stripe, sem rad eksperimentiral, zanimale so me različne tehnike, seveda na račun vsebine. Takrat tudi nisem imel odnosa do svojega dela. Bil sem, kot večina začetnikov, neučakan. Stripa sem se lotil hitro in ga prav tako hitro končal.

Koliko ti je delo na Stripburgerju, kjer si preživel kar nekaj časa, pomagalo pri snovanju stripov?
Prihod na SB je bil razsvetljenje. Prej sem poznal samo Bonellijeve stripe, Miki Miško in Zvitorepca. Na SB sem pa sem odkril še tisti drugi, tako imenovani “underground” strip. Tudi sama zgodovina stripa je bila zame še terra incognita. Potreboval sem vsaj dve leti, da sem poštekal, kateri avtorji v SB knjižnici so pomembni. Je kar trajalo.
Pri SB mi je bilo všeč, da je obstajala ekipa, ki so jo zanimale iste stvari kot mene. Lahko sem delil mnenja, probleme, ki sem jih imel pri delu, bilo je res super. Dobra izkušnja. Počasi sem postal stalni član uredništva in začel tam delati razstave, revijo in vse, kar spada zraven.
Veliko sem se naučil tudi od Mladininih striparjev. Še vedno imam zbrane potrgane zadnje strani s stripi Smiljaniča, Lavriča in Kastelica. Oni so že konec osemdesetih dvignili moje dojemanje stripa. 

Koliko feedbacka ti dajo objave, ko vidiš neko stvar v tisku?
Problem s feedbackom je, da ko neko stvar narediš in je še sveža, ti (kakršenkoli) odziv res pomeni veliko. Če ga dobiš s časovnim zamikom, se energija izgubi in ga v bistvu ne rabiš več. Po drugi strani pa je potrditev že to, da je tvoje delo natisnjeno. Kar pa je lahko dvorezen meč. Sama objava še ne odraža kvalitete. Seveda, najbrž ne bi naredil toliko v stripu, če ne bi bilo to objavljeno, tudi tisto, kar se mi zdaj zdi zadnji drek …

Avtorskega dela se, vsaj širše, ne ceni več toliko. 
Umetnikov, tako kot avtorskih izdelkov, je veliko, preveč (in še več jih bo …). Ponavadi jih izbiraš po enem in istem vzorcu, ker se nisi potrudil pogledati, kaj vse še obstaja, kaj je tisto, kvalitetno … Te napake delamo vsi. Tudi sam sem imel določene stvari za slabe. Takrat so se mi zdele tako bedno narejene, enostavne; danes vem, da niso. 
Kaj je glavna težava slovenskega stripa? Omenili smo že zgodbo.
Ne vem, v čem je problem pri naši generaciji. Mogoče to, da očitno nismo dovolj brali, ko smo bili mladi. Mogoče pa smo prebrali dovolj, ampak tega potem nismo znali uporabiti na pravi način. In zdaj se tega učimo, čisto vsi.

Kaj pa tematika v tvojem zadnjem stripu? Superkanta spominja na Superhika iz stripa Alan Ford.
Ravno to! Alana Forda nisem nikoli bral. Nikoli nisem vedel, da Superhik sploh obstaja. Vsaka podobnost z njim je zgolj naključna!
Superheroj je nastal kot asociacija na nekega zapitega Slovenčka, situacija se malo zgleduje tudi po aktualnih dogajanjih in se bo še naprej. Upam. Konstruktov, po katerih bi delal samo zgodbe, ki bi ljudi zabavale, si nisem nikoli želel. Vedno sem hotel eksperimentirati z medijem, z dialogi, besedili, na določeno temo. Nikoli nisem želel zabavati samo zaradi zabave. 

Teme avtorskega stripa povečini nosijo močan avtobiografski pečat.
Moram reči, da mi je še vedno zelo blizu sanjski, absurden svet, kjer so stvari karikirane, obenem pa večplastne. Lahko si jih razlagaš na več nivojih in tudi ta simbolika pomenov, ki jo kdaj uporabim, se mi zdi pomembna. Torej, da nisem dobeseden, da poskušam sporočilo na nek način zamegliti – mu dati več pomenov, če se le dà. Včasih postanem tako nejasen, da me nihče več ne razume, ha ha … potem si samega sebe predstavljam le še kot ubogega, nerazumljenega in nesrečnega Kalimera … Priznati moram, da tudi sam ne razumem več komentarjev, da so stvari, ki jih delam nejasne in nerazumljive, saj čutim, da se še vedno razvijam in spreminjam.

Pagatova izpoved

To je že tvoj prepoznavni slog.
V tem pogledu, moram reči, da se razlikujem od vseh profesionalcev. V bistvu delujem amatersko z željo, da bi nekoč postal profesionalec. Očitno je želja večja od talenta …

Loteval pa si se tudi Krsta pri Savici, Koza žre krojača in ga serje, vemo, da te zanima slovanska mitologija.
Ja, to pa. To je del naše identitete, ki je ostala nekje zadaj in jo sodobne generacije ne znamo več zbuditi. Ko sem bil majhen, mi je nona, ki je doma iz Hrastovelj, pripovedovala zgodbe o mrtvecih, ki so na smešen način oživeli, o štrigah in ciganih, o pasjeglavcih, itd. Čeprav so bile zgodbe nenavadne in na prvi pogled strašne, sem v njih užival, ker jih je znala samo ona tako pripovedovati. Ko sem veliko let pozneje začel brati strokovno literaturo o slovanski mitologiji, mi je kmalu postalo jasno, da so od nje ostala samo ustna pričevanja, saj se materialnih spomenikov ni ohranilo skoraj nič … Podobna ustna pričevanja  na območju Istre je zbral pisatelj Marjan Tomšič v knjigi “Noč je moja, dan je tvoj”, ki sem jo že kot osnovnošolec požrl. Te zgodbice te vržejo na rit, a povečini jih ljudje sploh ne poznajo. Istra je danes za navadnega Slovenca samo turistična kurba, ki mu nastavlja svoje čare in se mu razdaja. On vidi samo njene najbolj atraktivne dele, pozablja pa, da obstaja nekje tudi drugačna, bolj celinska Istra, ki je bogata s svojo kulturo pripovedovanja in kjer še vedno lahko najdeš koga, ki ti bo govoril o stvareh, na katere si že pozabil, da obstajajo. Ta preplet skupnih slovanskih mitov in lokalnih priredb nanje je izjemen. Super bi bilo, če bi kdo tovrstna pričevanja zbiral, dokler so ti nonoti in nonice še živi. Takšen material bi bil zelo hvaležen tudi za vizualizacijo (interpretacijo) v obliki animacije ali stripa …

Ilustriraš tudi Delovo Sobotno prilogo.
Na Sobotno prilogo sem prišel ravno v nekem delikatnem obdobju. Svoj portfolio sem sicer poslal že takrat, ko je bil gl. urednik Sobotne priloge še Ervin Milharčič.
Neko zanimanje za moje delo je bilo že tedaj, k sodelovanju pa me je povabila nova urednica.

Veliko ilustratorjev je takrat nehalo objavljati v Sobotni prilogi. Koliko vas je zdaj?
V bistvu samo jaz. Del ekipe je odšel zaradi protesta, nekaterih pa novo uredništvo ni niti povabilo k nadaljnjem sodelovanju.

Kakšne predloge ilustriraš?
Prav veliko izbire nimam. Mi pa ponavadi pošiljajo tekste o šolstvu, ker pač vedo, da sem pedagog. 
Sem pa že na začetku rekel, da me ilustriranje političnih tekstov ne zanima. Raje imam abstraktne teme, brez konkretnih oseb. Tako je tudi podton ilustracije bolj viden.

In če dobiš v delo besedilo s katerim se ne strinjaš?
Dam kontro besedilu, pokažem svoje stališče. Uredništvo se je tudi balo odzivov na ilustracije, s katerimi sem provociral. Ampak je šlo skozi. Glede tega se mi zdi delo uredništva korektno.

Delati moraš hitro, tako rekoč čez noč. Je to zate problem?
V resnici mi tako delo ustreza. Naslednje jutro me čakajo že druge obveznosti, do družine in šole.
Nekaj drugega se mi zdi problematično. Pri večini slovenskih časopisov pogrešam vizijo glede ilustracije in stripa. V tujini obstajajo npr. časopisi, ki objavljajo izključno ilustracije, se pravi ilustrirana besedila. To se mi zdi dober, zanimiv koncept, saj je z njim mogoče bolje zajeti večplastnost določene vsebine, kot samo s fotografijo, ki ima ponavadi bolj dokumentarno vlogo in je po svoje omejena.
Pri nas je časopisne ilustracije premalo. Dostikrat uporabijo ilustracijo samo, če ni ustrezne fotografije. Finta je v tem, da je fotografija cenejša. Dejansko so fotografi na splošno preslabo plačani na objavljeno fotografijo.
Absurdno pa je, da se tudi stripe plačuje slabše kot ilustracije.

Takole za konec, res pripravljaš nov album?
Imam že nekaj idej, o katerih ne bi govoril, dokler se jih ne lotim. Problem je čas …
Družina ti kar naenkrat vzame energijo in čas, ki si ga prej lahko izkoristil za risanje. Ko pa enkrat začneš risati, delaš po cele dneve in mesece. To so veliki projekti, pri katerih moraš biti zelo dosleden in konstanten. Dostikrat me ‘zjebe’ to, da zdaj, ko imam stalna naročila, dobim še kakšna ‘ekstra’, in zgodi se, da kak drug projekt za par tednov čisto zastane.