NIKOLAJ MASLOV: Siberia
Soft Skull Press, New York, 2006; 93 strani, angleščina
Ko sem prvič slišal, da je bil album nekega ruskega avtorja o njegovi »sovjetski mladosti« (tak je originalni naslov) narisan za francoskega založnika, so bili občutki večplastni: firbec, povezan s fascinacijo nad strategijami preživetja v malo drugačnih socialističnih režimih, se je mešal s strahom, da bo avtor svojo zagrenjenost hote ali nehote pregnetel in našpičil tako, da bo kar najbolj zanimiva za zahodno bralstvo, in z bojaznijo, da bo hotel preveč na silo pokazati, da pozna trenutno modne internacionalne stripovske slogovne prvine.
Drugi strah je odpadel, ko sem prebral, da se je Maslov, ko je dokončal delo na stripu, vrnil v staro službo. (Štorija o nastanku stripa gre takole: Maslov, nočni čuvaj, vse življenje veliki frankofil, nekoč potrka na vrata Emmanuela Duranda, v Moskvi lociranega francoskega založnika, mu pokaže tri strani stripa in zaprosi za štipendijo, ki mu omogoči, da se za tri leta posveti le pričujoči zgodbi, po zaključku dela na stripu pa se spet loti nočnega čuvanja.) Ne gre torej za nikakršen poskus lansiranja kariere na Zahodu, temveč preprosto za zgodbo, povedano iz notranje potrebe.
Temu popolnoma ustreza tudi likovna plat albuma. V celoti je narisan s svinčnikom, kot da bi bili risarju nasveti o uporabi tuša, flomastrov ali digitalnega orodja, s kakršnimi se že na začetku sreča vsak, ki sanja o stripovski karieri, popolnoma neznani ali nepomembni. Maslov je eno leto obiskoval likovno šolo, vendar so mu vsake umetniške pretenzije tuje (kar tudi sam jasno pove, ko ga prijatelji, tipični ruski hipiji iz sedemdesetih, vprašajo, kaj meni o Picassu); njegov način risanja z veliko mehkega senčenja in malo jasne strukture pod njo je nekakšen naivni realizem, ki v slabših trenutkih spomni na bolj nadarjene prerisovalce razglednic, v najboljših pa zelo sugestivno poda tako široke sibirske horizonte kot umazan prah sovjetskih mest in vojašnic. Pri risanju ljudi so, kadar risar ne uporablja fotografskih predlog, daleč najboljši portreti, zlasti tisti grotesknejši, iz katerih kar puhti vodka.
Da je bila zgodba povedana zaradi notranje nuje, kaže tudi odsotnost vsakršnega nategovanja na kopito dramaturške strukture, ki bi na poceni način zagotavljala pozornost bralca. Zgodba teče počasi in enakomerno kot reka Ob, ob kateri je potekala avtorjeva mladost. Trikov stripovske montaže, ki bi na lahek način poskrbeli za vizualno dinamiko, risar seveda ne potrebuje. Tudi zahodnemu bralcu všečnemu patetičnemu dramatiziranju težkih, travmatičnih dogodkov se Maslov izogiba – 15 dni aresta, posledica kratke solo ekskurzije zunaj matične vojaške enote v Mongoliji, narisane na treh straneh, omeni le z enim stavkom. Najgrše in najlepše ležita eno ob drugem, tako kot je ob smrdljivem potoku v skromni kolibi kolegove babice našel na peč naslikani ptici v najbolj jasnem ultramarinu. Grobe prizore pretepov razrahlja z nekaj humorja, sicer pa se spomina tako ali tako najbolj oprimejo prizori, ki ne udarijo neposredno na gobec: kmet, ki v hlevu s tal srka razlito vino, ali sestavljanje legokockastih igrač kot delovna terapija v psihiatrični ustanovi.
Močan, lep in iskren, po drugi strani pa zaradi neupoštevanja pravil in vzorcev stripovske produkcije prav osvežujoč strip. (JK)
