Nikomur ni najbolj jasno, zakaj se je Sandi Buh, srečno poročen ponosni oče treh otrok in poklicni prodajalec tehnične opreme odločil, da odpre knjigarno s stripi. Kot se je izkazalo se za ta, drugje precej lukrativen posel, v Sloveniji odločijo le najpogumnejši ljubitelji stripa. Sandi nam je v svoji trgovini v trgovskem Murgle centru razložil par stvari o tem poslu prepolnem metafizičnih zvijač in teoloških muk. Zaradi nagnjenosti k dolgoveznosti in občasnih profanosti smo intervju na nebistvenih mestih omilili in/ali okrajšali.

Kakšne so izkušnje po dobrem letu vodenja Stripartnice?
Kar se tiče same prodaje, ne bi smel jamrat (nem. jammern = pritoževati se), ampak od tega ne morem preživet in to zato, ker je ta lokacija predraga za tovrstno robo. Zato se v roku enega meseca selim na drugo lokacijo in sicer domov, kjer imam večji prostor. Imam veliko garažo, kamor bom preselil trgovino. Za vse stare mačke, ki so ves čas prihajali sem, bom tako že poskrbel, pravzaprav je pa lokacija le malo stran od tu.

To bo torej bolj za zbiratelje, ljubitelje…?
Ja! Jaz tu sploh nimam slučajnega kupca. Sicer res, da Murgle center kot tak nekako funkcionira, ampak k meni redko zaidejo. Lahko bi se preselil v center mesta ali domov. Ampak v centru bi pač moral najeti prodajalce, plačevati dvakratno najemnino, pa pač ne verjamem, da bi mi kupili toliko več robe, da bi to lahko pokril. Tisti, ki so redni, pa bodo prihajali kamorkoli, kjer bi lahko dobili stripe.

Kdo pa so ti stalni kupci pravzaprav?
Jaz delim svoje kupce na tri človeške podzvrsti. Prvi so zbiratelji. Za njih velja, da jih je zagrabila neka zbirateljska žilica in kupujejo veliko stripov, čeprav ni nujno, da vse preberejo. Delajo selekcijo pri branju stripov, včasih se zadovoljijo le z naslovnico. Dejansko si preberejo, tisto kar jim je všeč, ampak si skrbno arhivirajo vse zadeve. Taki ljudje pokupijo tudi po več izvodov iste izdaje. Eno imajo za branje, eno za arhiv. Druga podvrsta so bralci, ki ne kupujejo vseh stripov, ampak tiste, ki kupijo tudi preberejo. Potem so pa tu še kšeftarji (nem.: das Geschäft = posel), ki jih je tudi nekaj v Sloveniji. To so ljudje, ki kupujejo vse živo in delajo predvsem po nekem cenovnem planu. To so ljudje, ki praktično ne berejo stripov.

Popularna podoba stripa je, da je strip medij za otroke, ampak po vsem sodeč sem prihajajo večinoma odrasli. Odrasli otroci?
Mularija sem hodi zelo malo. Za njih je strip pač prepočasen medij. Povprečen kupec stripa ima nekje okoli 35 let. Zbiratelji stripa so ljudje, ki pač imajo denar. Sama produkcija stripa v bivši Jugi se je povišala drastično. Dandanašnji dobiš na teden vsaj tri nove izdaje. Stripi so se zdaj prevekslal (nem.: wechseln = zamenjati) na albume. To je prišlo iz zahodne Evrope, Francije recimo, kjer je strip med mediji prvi po prodaji. Prodajo ga več kot knjig in sčasoma je to prodrlo tudi k nam, da se stripe bere kot knjige. In to za nekega kupca na koncu sploh ni več poceni. Posebej ne za kakega študenta, ki rabi denar še za kake druge življenske užitke. Kar pa se naših paglavcev tiče, so veliko interesa prevzele igrice. Naenkrat je strip prepočasen. Pri igrici se mora dogajat, morajo biti stvari, ki jih konzumenti delajo. Če pogledam svojega najmlajšega sina, on pride dol z računalnika tak, kot bi dve ure igral hokej. Noro, ampak tako je. Določene države pa so pogruntale (nem.: gründen = ustanoviti, utemeljiti), da mularija itak nič več ne bere, tako da so v knjižnjice porinile stripe, tudi učbeniki so v stripu ali pa je vsaj veliko teksta zamenjano s stripom. To tržno nišo so izvohali tudi stripovski avtorji, ki si tu lahko služijo kruh.

Razen starostne strukture, kakšni so slovenski ljubitelji stripa.
Ko sem jih malo bolj spoznal, sem videl, da imajo vsi zelo zanimive, neobičajne posle. Neverjetno je, da je največ mojih kupcev policajev. Dosti je glasbenikov, pa tudi filozofi, projektant križišč, borzni posrednik, vodja centra za brezdomce, ena večjih bork za pravice istospolnih, arhitekti, filmski režiser, gledališki igralci… Redki so, ki imajo kakšno dolgočasno službo.

Lahko torej zaključimo, da dolgočasni ljudje z dolgočasnimi službami enostavno ne berejo stripov?
Izgleda, da res ne! Je pa tudi res, da je žensk precej manj kot moških. Je pa res, da je veliko žensk, ki pridejo kupit stripe za svoje otroke. Moški večinoma kupujejo stripe zase. Te ženske so praktično edine naključne stranke. Je pa haklc (nem.: der Haken = kavelj), da je malo domače produkcije, mularija pa ne razume več hrvaščine, srbščine. Kar pa pomeni, da je treba ciljat na angleščino.

Mogoče je ena zanimiva poteza stripa v Sloveniji, da tisti, ki smo prej brali stripe, smo jih brali v srbo-hrvaščini, danes pa se jih bere predvsem v angleščini. Nekako se stripa v Sloveniji ves čas drži ta dvojezičnost.
Kar se hrvaščine tiče; karkoli narediš, vedno bodo pač naši sosedi. Najbrž smo si pa tudi precej podobni. Zdaj ko se bolj centriramo na druge povezave, pa se vse manj bere v teh jezikih, vedno manj se jih zna. Ta vez sicer še ni pretrgana, ampak se mi zdi da bo. Kar pa je škoda. Veliko je izdaj, ki izzidejo na tem področju. Pa ne da bi bil jaz kak jugonostalgik.

Predelala sva karakterne značilnosti povprečnega bralca stripa. Povej mi zdaj, kaj pa berejo ti ljudje?
Veš kako je: vsak tele ma svoj vesele. Dejansko bi se lahko s svojimi strankami glede tega v vsakem trenutku skregal (nem.: der Krieg = vojna), a vseeno mislim, da po prodaji še vedno vodita Zagor in Dylan Dog.

???
Se mi zdi, da je to še vedno nek del nostalgije. To so pač junaki, ki smo jih spoznali kot mulci. Jaz sicer Zagorja nisem bral že 25 let. Berejo vse živo, zbirajo pa ravno tako vse. Najbrž so najmočnejši vplivi v otroštvu in čeprav se okusi od takrat spremenijo, v temelju ostajajo isti. Nekemu možakarju mojih let je zato blazno težko prodat kakšen alternativni strip.

Pa bi se strinjal, da imamo v stripu dva svetova. Svet Stripoteke in svet Stripburgerja, Zagorja in alter-stripa.
Ne! Prodam ogromno Srečnega Luka, Lucky Luka, Taličnega Toma, kakorkoli ga imenujete in Asteriksa. To lahko berejo ljudje od 10 let do starih ljudi. Kar pa se alternativnega stripa tiče, to delajo ljudje, ki so po duši umetniki in v tem najdejo eno vrsto svojega izražanja. Strip kot tak jih mogoče sploh ne zanima, razen kot medij za njihovo izražanje. Primer je razstava Komikaze par dni nazaj. Ob četrtkih imam tu s svojimi kupci krajše seanse in je eden med njimi prišel popolnoma frapiran, da je eden od avtorjev Komikaz izjavil, da strip lahko rišeš tudi, če stripa sploh ne znaš delati. To je za enega človeka, ki porine za strip tokom 30 let zbiranja kar precejšnje vsote, je to nekaj . . . gre za nek prepad med mišljenji. So ljudje, ki včasih kupijo Stripburger, in to le če je notri Lavrič. Sicer ni na dnu po prodaji, ampak ga ne prodam, kolikor bi ga rad. Jaz sam pa sem tu nek filter, kot ljubitelj na eni strani in prodajalec na drugi in moram od vsakogar poslušati njihovo mnenje. In včasih je res zbrka. Je pa tudi res, da do sedaj nisem v dveh tednih prodal več kot ene Literature, ki ste jo izdali pred časom. Sicer bi po eni strani to nek ljubitelj stripa moral imeti, posebej pa še zbiralec.

Sicer vemo, da nas bralci Zagorja in Dylan Doga ne marajo preveč (ljubosumnost in zavist?), ampak mogoče bi pa lahko povedal kakšno lastno kritiko Stripburgerja. Kot alternativci smo vedno v krizi identitete. Je res čudno, da edini izdajamo stripe v Sloveniji, pa še mi izdajamo le tiste, ki so za bolj rafinirane okuse.
Vsekakor se mi zdi pomembno, da Stripburger obstaja. Vsak, ki dela na tem področju, je pač že dobrodošel. In če povem, kot je to rekla vaša Katerina, moraš biti res velik pacient, da nekaj šimfaš (nem.: schimpfen = ogovarjati), če ti nekaj pač ni všeč. Čeprav pa kakšni med temi, ki hodijo sem niso samo pacienti, ampak so . . . so res hudi bolniki. Če tebi ni všeč, je pač nekomu drugem. Bi vam pa mogoče predlagal, da probate (nem.: die Probe = poskus) kaj drugega dati notri. Mislim, da ste se mogoče malo preveč zaprli in izključno objavljati le alternativo. To lahko sicer razumem, ker se pač Forum Ljubljana ukvarja le s tem v vseh žanrih, ampak škoda se mi zdi, ker bi bilo najbrž nemogoče v Sloveniji izdajat še eno revijo s stripi.

Čeprav se širijo govorice, da se pripravlja še ena revija.
Ja se pripravlja, če bi Buhič bil še bolj neumen in zmetal za to še več denarja. Gre za to, da bi poskušali kakšnemu časopisu dati prilogo, kot jo imajo zahodni časopisi. Recimo Herald Tribune ob sobotah. Navaden časopisni papir. Ena plahta, kjer bi imel klasične stripe, ki jih objavljajo časopisi po Evropi že 30 let: Peanuts, Dilbert… Ne vem, če nisi premlad, da se spomniš tiste reklame za Delo pred leti, kjer nek fantič raznaša časopise in možakar v reklami prebere časopis pri fruštku (nem.: das Frühstück = zajtrk). Če si zdaj predstavljaš, da so najbolj prodajan časopis v Sloveniji Slovenske novice in da jih kdo prebere zjutraj ob zajtrku, si lahko predstavljaš kako lep začetek dneva bi to bil. Se mi zdi, da bi bilo tako prilogo s stripi smiselno poriniti v kak časopis ravno zato, da to lahko ljudje prebirajo zjutraj ob zajtrku in na poti v službo. Dan je pač treba začeti z dobro voljo! Vsi časopisi so zaenkrat zavrnili ponudbo, največ iz razloga, da jim že tako ali tako manjkajo strani za kulturo in so stroji zaenkrat še preslabi, da bi vezali dodatne strani. Čeprav pa se pripravljajo novi formati časopisov, tako da je možnost da ta priloga pride v kak časopis sčasoma.

Alan Ford je eden bolj prodajanih stripov. Pred kratkim si imel predavanje o njem v K4…
In to zelo dobro obiskano. Sem imel celo nekaj problemov z oboževalkami…

Mogoče se palijo na Bob Rocka?
Mmmhhhmmm…kakorkoli že. Alan Ford je neka specifična zadeva, ki je uspela samo v Italiji in bivši Jugoslaviji. Strip, ki piha na dušo italijanskemu jugu in celi bivši Jugi. Hrvaški založnik se je odločil, da bo po dolgih letih natisnil ponatis. Natisnil in prodal je blaznih 7000 zvezkov z mehkimi in 500 s trdimi platnicami (op. ur.: naklada Stripburgerja je 1000). Je pa prvi, ki mu je kapnilo, da je vsa finta Alan Forda v jeziku, tekstu in ne toliko v sliki. Kupil je pravice od sina pokojnega legendarnega prevajalca Alan Forda Nenada Brixyja, ki je bil dejansko priznan kot četrti avtor stripa. Italjanski založniki so mu priznali, da so nekateri njegovi prevodi celo boljši od originalov. Ko je bila prva številka izdana v Italiji so prodali 8000 izvodov, zdaj po 35 letih, pa je ta številka na področju bivše Juge prodana v 7500 kosih. Fascinantno! S tem da obstajajo tri neodvisne izdaje tega stripa! Sicer pa je res, da je prvih par številk veliko boljših, kasneje pa so se menjal avtorji in je kvaliteta nekoliko padla.

V zadnjem času je bilo objavljenih precej novih izdaj, od prevoda Tintina, do novega zagona Republike Strip. Tebe vabijo na predavanja, intervjuje. Se ti zdi, da gredo kam stvari ali je strip pri nas obsojen na peščico navdušencev?
Mogoče sem res spodbudil neko sceno tu v svoji trgovini. Po drugi strani, pa se je o stripu res veliko pisalo. Po drugi strani pa mogoče so mediji le odprti do nekih dogodkov. Vseeno pa se mi zdi, da je večje zanimanje za strip v nopvinarskih krogih kot pri raji. Vprašanje pa koliko se ta medijska pozornost odrazi na prodaji.

Kako pa komentiraš poslednje izdaje?
Se mi zdi, da vsi ki so začel objavljati stripe v zadnjem času, so se vrgli v to brez nekega predznanja. In začuda zato veliko več prodam hrvaškega Taličnega Toma kot slovenskega Srečnega Luko. Mogoče malo bolje je Tintin od Učil. Zdaj je preko Amerike udarila manga v Evropo. Če se sprehodiš po knjigarnah v Avstriji ali Nemčiji recimo imaš vsaj eno steno rezervirano za mango. Ne vem zakaj se izdajatelji ne odločajo za to, ki je po svoje neka novost, namesto izdaj Tintina in Mortadelca, ki izhajajo že par desetletij. Mogoče so tudi zadnje izdaje, kot recimo Maus ali Mortadelc nastale bolj zaradi nekih osebnih preferenc kot kakih potreb trga. Mogoče je res, da se s stripom ukvarjamo le fanatiki. Mogoče pa so bolj zanimive izdaje Matjaža Bertonclja in Izarja Lunačka. Ampak tu je nek hakelc. Da dobiš državne subvencije za kaj takega moraš izpolniti vse razpise in enkrat sem se sam prijavljal in moram reči, da človek, ki piše te razpise ali jih postavlja zgolj zase ali pa je totalni kreten. Nek normalen trgovec ali založnik se na to ne more prijavit. Da bi dobil podporo, bi moral imeti najmanj 50 slovenskih založb in 150 naslovov, ki jih podpira Ministrstvo. Kdo pa to lahko izpolni pri nas?

Še zadnje vprašanje. Vrhunci slovenskega stripa po tvojem.
Miki Muster nedvomno! Od sodobnih avtorjev pa iz stopa Lavrič. Čeprav nas vrhunec čaka letos poleti, ko izzide ponatis Miki Mustra. Get ready!