Večplastna in dinamična zgodba o ljubezni, ki razkriva celovito paleto čustev in pogledov na ljubezen in spolno privlačnost.
Prevod: Matej de Cecco
Zbirka Ambasada Strip #8, december 2010, 136 str.
10,00 €Dodaj v košarico
Špeh (orig. Ripple), roman v stripu, podnaslovljen z Zatreskan v Tino, je zadnji del triptiha SuckleCrumpleRipple, ki je nastajal sedem let. Špeh je bil prvotno izdan v petih delih v avtorjevi eklektični zbirki Weasel pri založbi Fantagraphics Books. Je Cooperjevo prelomno delo, ki za razliko od izredno nadrealističnih in prav tako kritiško priznanih knjig Crumple in Suckle, prinaša tako vsebinsko kot likovno izredno realistično zgodbo. Album so ob izidu tako stripovski ustvarjalci kot založniki v eni sapi proglasili za knjigo leta. Špeh je ekspresivna zgodba o zakompleksanemu slikarju, Martinu, ki se zaplete v obsesiven odnos s svojim modelom. Ta odnos ga pripelje do razmišljanja o lastnih pogledih na lepoto in spolnost. Špeh je večplastna zgodba o ljubezni, ki jo pretresajo tako čustva kot spolna privlačnost med Martinom in modelko Tino. Je dinamična zgodba, ki razkriva celovito paleto čustev glavnih likov ter njunih pogledov na ljubezen in privlačnost. Cooper je v tem delu ustvaril tako realističen, živ lik, da je, kakor je v spremnem besedilu zapisal David Cronenberg, res neverjetno, da Tina ne obstaja zunaj Špeha.
O AVTORJU:
DAVE COOPER (1967, www.davegraphics.com) je priznan kanadski strip avtor, ilustrator, slikar in oblikovalec. Ko ne riše stripov, slika. Svoje ogromne oljne slike razstavlja po celem svetu, predvsem pa v Los Angelesu in New Yorku. Pod psevdonimom Hector Mumbly ustvarja tudi knjige za otroke, oblikuje igrače in se kot oblikovalec/ustvarjalec/producent ukvarja z animacijo. Cooper je za svoje stripe in ilustracije prejel številne nagrade in kritiška priznanja, med njimi tudi najpomembnejši stripovski nagradi: Harvey in Ignatz Award. Leta 2003 je prejel prestižno nagrado new yorške Society of Illustrators.
V knjižni verziji je Špeh prvič izdan v angleščini pod naslovom Ripple leta 2003 pri založbi Fantagraphics Books.
IZBRANA STRIPOGRAFIJA: Bent, 2010; Underbelly, 2005; Ripple, 2003; Overbite, 2003; Dan and Larry, 2001; Crumple, 2000; Weasel (1-7), 1999- ; Suckle, 1997. Vse izšle pri Fantagraphics books.
SPREMNO BESEDILO:
David Croneneberg: Kam hočeš?
Tega jutra sem se zbudil in pomislil, kako gre Tini. No ja, malo je neuravnovešena, morda celo nekoliko naivna. Vsekakor pa ne prisrčna. Trdoživa je, zna poskrbeti zase. A v njej tli neka globoka perverznost.
Pa še ti njeni zelo seksi, krvoločni podočniki. Lahko bi jo spravili v velike težave. Trenutno nisem še čisto predramljen, da bi lahko dojel, da moje zanimanje za Tino spremlja tudi neka zaskrbljenost, neka otožnost. Poleg tega, moram priznati, me grize tudi ljubosumje, kajti Tina je precejšnja zapeljivka, pa še razmerje sva imela. (Nekako si ne morem izbiti iz glave zgodbe o tipu, kateremu je prišlo v njena usta. Kakšen kreten). Pa še ‘efekt špeha’ obvlada do potankosti, ne da bi se tega sploh zavedala. Ampak, kaj govorim? Počakajte malo … Lepo bom vstal in si umil zobe. Samo malo. Tina ni resnična. Tina je lik v zgodbi Špeh, avtorja Davea Cooperja. Ne obstaja. Sploh ni človek.
Ampak je. In to je tista magičnost Špeha. Cooper je ustvaril lik, tako živ, tako nepredvidljiv in tako resničen, da je težko verjeti, da zanj ni življenja onkraj Špeha. Tina je lik, kakršnega najdete v literaturi socrealizma, lik, ki v svoji srži poseduje tisto jasno in skrivnostno osebnost, ki si jo lastijo le resnične osebe. Madame Bovary, na primer, ali pa, za še boljšo analogijo, Lolita. A le za analogijo, kajti, no ja, Tina je samo ena.
Seveda pa Tina ni edini lik, ki ga najdemo v Špehu. Tu je še Martin, obsedenec, ubožec, samodestruktivnež, umetnik, čigar ustvarjanje je ob začetku našega druženja z njim strašansko varno in vsakdanje, spričo globoke erotike pa doživi pravi šok. Njegova razstava Erotika domačnosti je v resnici najbolje, česar je sam zmožen napraviti in s tem ima resne težave. Niti sanja se mu ne, da bo kmalu spoznal bitje, ki bo popolnoma spremenilo njegov čut za človeško estetiko. Sčasoma bo primerjal Tino z eksotično, skoraj izumrlo žuželko in ta primerjava mu ne bo prav nič zmanjšala seksualnih apetitov po njej. Martin se ima za filozofa erotike, Tina pa ga spremeni v praktika erotike – kar
je čisto nekaj drugega.
V pornografskih video vizijah se je Martinu razodela Teorija Špeha, njegova filozofija tehnologije in neo-erotike – zavest, da lahko danes doživimo erotičnost, ki prej nikoli ni obstajala in ki jo lahko spoznamo in si jo ogledamo na načine, ki donedavnega niso bili mogoči. A Tinino spremenljivo, elementarno telo – in kakšno neverjetno telo je to! – je Martinov vstop v resnični svet izkušenega Špeha. S strahom se zaveda, da bo to telo zagotovo izgubil. To utelešeno bitje na koncu Martina prisili, da odkrije živo resnico Nabokove definicije umetnosti kot discipline, ki poskuša posnemati tisto, česar ni moč posnemati. Martin živi ‘avtentično življenje’ eksistencialista, življenje v popolnem zavedanju trenutnosti življenja in kot sleherni umetnik tudi on posega po vsakem možnem tudi še tako patetičnem orodju, da bi le preprečil neizogibno.
Tina sama vsekakor ni nad-filozofska, čeravno je odločno zemeljsko bitje. Zelo se zaveda, na primer, razčlovečenega elementa seksa, ali morda bolje razosebljenega elementa; razkroja individualne identitete, ki povezuje vso spolnost s smrtjo. Tega pa ne le komentira, pač pa to tudi demonstrira: transformira se skozi spolnost, ki pokaže svojo pravo moč.
Za Martina se ta moč manifestira v toksični aferi, ki razgradi tisti oklep, ki običajno ščiti nagnusno, nerealno naravo vsakdanjih družbenih stikov in jo spremeni v neprebavljivo. Edina realnost obstaja znotraj Martinovega stanovanja – Špeh je dobesedno komorna izvedba – pa še to le ob Tinini prisotnosti. Tina: zabavna, ikonoklastična, zemeljska, strašljiva. In mlada. Tako je, ob njej se Martinovih osemintrideset zdi kot visoka starost; skupaj z njo v sobo vstopi Martinova umrljivost. V njej ni niti trohice sentimentalnosti, niti konvencionalnosti. Niti malo je ne zanima Martinova verzija ljubezni. (Martin nikoli ni bil pravi zanjo. To je bilo jasno že na samem začetku.) Spregledala ga je, kot zaradi nje on spregleda svoje kolege. Zato je tudi Tina umetnica, neke vrste grozljiva performativna umetnica. Za njo sanje, fantazije, seks in hrana, vse prodirajo druga v drugo; na koncu pa Tina prodre v vas.
Zobe sem si umil, še vedno pa se sprašujem, kako gre Tini. Stavim, da me potrebuje. Ne, ne, ne potrebuje me. Nikogar ne potrebuje. Je ženska, ki točno ve, kam gre. Toda, kam hoče?
Izdajatelj: Forum Ljubljana / posebna izdaja revije Stripburger /zbirka Ambasada Strip #8 / gl. in odg. urednica zbirke: Katerina Mirović.
Zgodba, risba in liki: Dave Cooper.
Oblikovanje: Dave Cooper.
Spremna beseda: David Cronenberg.
Prevod iz angleščine: Matej de Cecco.
Grafična oprema, oblikovanje črkovnih vrst, črkopis: Katja Kastelic.
Prvotno je strip izhajal pod okriljem Fantagraphic Books v seriji stripovskih zvežčičev pod naslovom Weasel (št. 1 do 5). / V knjižni verziji je Špeh prvič izdan v angleščini pod naslovom Ripple leta 2003 pri založbi Fantagraphic Books.
Tisk: Medium, d. o. o., Žirovnica.
Izdajo je sofinancirala Javna agencija za knjigo RS.
Distribucija: Buča knjigotrštvo. Na voljo v naši spletni striparni in v vseh stripu prijaznih knjigarnah.
Za dodatne informacije in recenzijske izvode pišite na: burger@mail.ljudmila.org.
