Blanqueta poznajo vsi. No mogoče ne ravno vsi, a Blanquet je zagotovo ime, ki je pustilo pečat v svetu stripa. Njegove čudaški liki in bizarne zgodbe vse prevečkrat preganjajo bralce stripov v njihov sanjah, ilustracije in karikature pa strašijo nič hudega sluteče bralce dnevnega časopisja. Poglejmo kaj je imel mojster groteske povedati slovenskim ljubiteljem stripa pred njegovim prihodom v Ljubljano!

Blanquet, kako se počutiš trenutno, kot stripar, kot animator, ilustrator ali celo kot lutkar?
Počutim se, kot da v meni ves čas prebiva več osebnosti. Zjutraj vstanem in si želim risati. Opoldan si želim posneti film in zvečer bi rad fotografiral. Sem vsakega malo … bizarna mešanica.

Kaj ti da potem največje možnosti za izražanje? Dvodimenzionalne risbe ali 3D objekti ali celo slikanje po ženskih telesih?
Vsak izraz je dober, ampak najbližje mi je risanje, ker mi omogoča, da se napolnim z energijo … Filmi in slike ostajajo na bolj fizičnem nivoju kot risba. Risanje na vogalu mize, s peresom in črnilom, me sprošča.

Z Olive delata na novem vajinem prvem celovečernem animiranem filmu. Lahko poveš kaj več o tem?
Kot vse, kar sem kdaj počel, je to dobra izkušnja. Nek producent nama je ponudil, če bi napisala zgodbo za dolgometražni film, pa sem brez pomislekov privolil. Zdaj so scenarij in dialogi končani, kot tudi 3 mn. pilotska verzija. Naslov projekta je Slabo seme. Gre za zgodbo o najstnici, ki v kovinskem svetu odkrije podzemni svet. Ne veva še, ali bo film ugledal luč dneva, ampak gojim upanje na to, da bom spoznal bogato dedinjo in se po dolgem in počez potrudil, da jo osvojim in ji izmaknem par milijonov.

In kakšne so izkušnje pri delu z Olive na otroški slikanici Le Roi des Crabes (Kralj rakov)? In sploh kako ti je všeč risanje za otroke, ko pa je v tvojih stripih toliko groteske in črnega humorja?
Zaenkrat je dobro, da v paru delava na enem in istem projektu. To nama omogoča distanco in izmenjavo različnih idej v zvezi z isto temo. Otroke so moje podobe vedno zelo privlačile. Otroci imajo radi nasilje in absurd … samo odrasli se bojijo kupovati tovrstne knjige za svoje malčke, čeprav imajo otroci sami pogosto radi krute situacije in nekoliko pop ali turobne barve … Prepričan sem, da jih to spominja na moraste sanje.

Od kje sploh dobiš tako groteskne ideje? Imaš slabe sanje? So refleksija tvojega dojemanja sveta?
Ne delam več razlik med stvarnostjo in sanjami. Imam vtis, da je oboje med seboj premešano. Moje najlepše sanje so moraste sanje in hitro se začnem zabavati ali zavzemati distanco v zvezi s trajanjem življenja. Mojega lastnega življenja. In v mojih zgodbah gre za približno isto zadevo.

Od kje pa je prišla ideja, da svoje zadnje stripe narediš v silhuetah (La nouvelle aux pis, Bouquet Bonheur…)?
V bistvu je šlo deloma za naključje. Za l’Association sem v podobnem stilu izdelal neko podobo. Potem sem hotel narediti nekoliko daljšo zgodbo in sem iskal zvijačo, s katero bi pripovedoval hitro, risal hitro. Zazdelo se mi je dobro, če bi naredil to knjigo s sencami, ker tako nekaj pridobiš pri grafiki, istočasno pa v vzdušje vnese nekaj zelo skrivnostnega.

Se zdiš samemu sebi pomemben umetnik na sodobni francoski sceni vizualnih umetnosti? Kam bi se uvrstil v njej…
Sploh se ne uvrščam, ni mi preveč do tega, da bi se uvrščal. Srečo imam, da mi nekateri založniki, kot je Cornélius, dajejo popolnoma proste roke pri izdelavi knjig, drugi, kot na primer Alan Beaulet, pa se ne bojijo narediti knjige s poslikavami telesa. Časopisi me kličejo za ilustracije, ampak niti ne vem, zakaj bi naj to bilo pomembno … Pomembno je to, da me pustijo, da se zabavam s svojimi risbami v svojem vesolju. Ne počutim se ravno, kot bi kaj posebno pripadal stripovski sceni … bolj risarski in tistim, ki so si iznašli lastno vesolje.

Veliko si delal tudi za ameriške založnike. Veliko krajših stripov pa je bilo objavljenih v raznih ameriških antologijah. Kako da še ni tvojega albuma objavljenega v Ameriki?
Nekaj let je minilo, odkar so pri Fantagraphics hoteli z mano delati stripe, vendar je moje delovanje precej razpršeno in nisem našel časa za to … Naslednje leto bi moral narediti knjigo z Monte Beauchamp, ki dela Blab!, ampak ničše ni dorečenega.

Začel pa si s samozaložništvom. Misliš, da je samozaložništvo še bistvenega pomena za striparja?
Ne vem, če je pomembno, dobro pa je, če lahko pokažeš svoje delo … če nek avtor ne uspe izdajati pri založniku, potem je najboljše, da izda v samozaložbi … tako bo avtor vsaj obstajal.

Novi projekti?
Za Cornélius delam na novi knjigi, temačni zgodbi na 200 straneh …