MAX

Rojen si v Barceloni, sedaj pa živiš že skoraj dve desetletji v Palmi de Mallorci. Je sproščena atmosfera otoka morda bolj blagodejna za tvojo kreativnost kot hrup velemesta? Ali obstaja kakšna podobnost med Balearsko stripovsko sceno in drugimi scenami v Španiji?

Res je, na otoku sem bolj osredotočen na moje delo. Živim blizu majhnega mesta, tako da lahko v miru delam. Moje zgodbe se redko odvijajo v velikih mestih, zato ne potrebujem inspiracije mesta. Stripovska scena na Balearih je podobna kot povsod po Španiji. Razlika je le v tem, da je na otoku presenetljivo veliko striparjev. Trije veterani, Rafael Vaquer, Pere Joan in jaz, vedno podpiramo mlajše kolege.

Si eden od pionirjev španske stripovske underground scene. Se še spominjaš časov, ko si ustanovil skupino El Rollo? Kako se je rodila El Vibora? Dejstvo, da si ustvaril veliko naslovnic za različne bende, govori, da sta punk in stripovski underground še vedno zelo povezana.

Zgodnja sedemdeseta so bila prav poseben čas. Frankova diktatura je vse bolj slabela. Politika, religija in spolnost so bili cenzurirani. A ljudje so šli vedno bolj v ekstreme, še posebej na področju političnega upora in umetnosti. Stripovski avtorji iz Barcelone (skupina El Rollo) smo začeli skrivaj izdajati in prodajati underground stripe po ulicah in lokalih. Zaradi tega smo bili tudi sodno preganjani. Leta 1975 je Franco umrl in padle so še zadnje ovire. Prišlo je do velike eksplozije svobode, naenkrat je bilo vse novo, ljudje so bili izstradani prostega govora v glasbi, filmu, gledališču, stripih,… tudi vsakdanjega življenja. Bilo je noro. V tem duhu je leta 1979 nastala El Vibora, ki je združevala vse underground striparje Španije. Tri leta kasneje smo doživeli velik komercialni uspeh, ki ga je prinesla posebna izdaja o državnem prevratu polkovnika Tejera v parlamentu. Vsi so se bali vojske, ki je bila še vedno polna fašistov in ultrakatoliških generalov. Politiki in intelektualci so jih preveč spoštovali, da bi jih razjezili. Mi pa smo te fašiste javno zasmehovali. Tako smo si pridobili velik ugled pri izobraženstvu in v medijih se je začelo govoriti o nas.

Glavni junak tvojega prvega albuma je bil Gustavo (1981). Kakšen pedigre ima ta utopični anarhist? Se ti zdi, da so tvoji junaki skozi leta izgubili nekaj ostrine?
Gustavo je bil zrcalo ljudi v mojem okolju: post-hipijev, anarhistov, ekologov. Med underground striparji sem bil jaz najbrž najbolj politično zaveden. Verjel sem, da je svet mogoče spremeniti, pa čeprav s stripi. Žal sem bil preveč optimističen, naiven. Zdelo se mi je, da je vse zelo enostavno, črno-belo. Počasi sem ugotovil, da so stvari precej bolj zapletene in da obstaja veliko sivin. Moji junaki in zgodbe zato niso več tako politično kritični in neposredni, so pa skozi leta postali bogatejši, humanejši in kompleksnejši.
Tvoj najuspešnejši in najbolj utrgan album je Peter Pank (1985). Kaj je nate vplivalo pri ustvarjanju te sage? Kateri strip je imel na splošno največji vpliv na tvoje delo?
Grafično gledano je name takrat najbolj vplival Yves Chaland, čeprav se mi zdi, da so v teh treh knjigah o Petru Panku vidni vsi moji vplivi: od Disneya, Crumba, Hergeja, do španske šole Bruguera (otroški strip, ki sem ga bral kot otrok) in mnogi drugi. Seveda je name vplival tudi pankovski duh.

Album Como Perros! (1995) predstavlja nekakšno prelomnico v tvoji karieri. Najbolj ganljive zgodbe v knjigi so zgodbe o Bosni, katerih tema je strah in smrt. Vse, kar si naredil pred tem, je v glavnem temeljilo na črnem humorju. Kaj se je takrat dogajalo s tabo? Je situacija v svetu sovpadla s tvojimi čustvi, da je prišlo do take spremembe?
Prav imaš, do leta 1993 sem bil v krizi, tako osebni kot tudi umetniški. V svojih stripih sem opustil ‘jasno linijo’, ki me je že na smrt dolgočasila. Nekaj let sem se posvečal samo ilustraciji, saj nisem imel idej za stripe. Ko se je v nekdanji Jugoslaviji začela vojna, me je zagrenila ignoranca ostale Evrope. Bilo je, kakor da bi ponovno doživljali nočno moro nacizma. Neverjetno, da vlade držav kar niso reagirale. Zato sem se odločil, da naredim edino, kar mi ostane: da narišem strip. Izdal sem ga v samozaložbi, ker so mi založniki rekli, da v težkih časih ljudje ne bodo brali žalostnih zgodb. Ta strip na vojno najbrž ni imel vpliva, vseeno pa mi je pomagal prebroditi umetniško krizo. Z njim sem razvil nov stil risanja, drugim avtorjem moje generacije pa je služila kot vzpodbuda za novo, neodvisno izražanje. Prav tako mlajšim avtorjem. Takrat je bilo špansko tržišče preplavljeno z ameriškimi superheroji in mango, tudi z erotičnim stripom. Za strip za odrasle ni bilo več prostora, naj je to bil evropski pustolovski ali pa eksperimetalni strip.

Odkod se je vzel nadrealist Bardin? Ali temelji na resnični osebi? Kako dolgo si v glavi gradil to izmišljeno vesolje? Je Bardin mešanica različnih idej, ki si jih imel in jih nisi mogel vključiti v svoja prejšnja dela?
Ne, Bardin ne temelji na resnični osebi. Hotel sem imeti navadnega junaka, ki bi ga lahko uporabljal vedno znova, toda dopuščati mi je moral veliko svobode, da se ga ne bi preveč hitro naveličal – tako kot se je to zgodilo z drugimi, z Gustavom in Petrom Pankom. Izmislil sem si junaka, ki sem ga lahko uporabljal v več vrstah stripov: humorističnih, poetičnih, filozofskih, političnih, ironično obarvanih, absurdnih,… V vseh, ki sem si jih izmislil in to ob vsakem času. Nameraval sem graditi junaka in njegov svet skozi več kratkih zgodb. To še vedno počnem, ravnokar zaključujem daljšo zgodbo za knjigo, ki bo izšla drugo leto. S prvimi skicami Bardina sem začel leta 1995, prve zgodbe pa so bile objavljene šele leta 1997.

Poleg risanja stripov se ukvarjaš še s pisanjem, otroško in drugimi vrstami ilustracije. Kakšna situacija vlada v Španiji na področju otroške literature? Ali gre za konzervativno literaturo ali ti dovoljuje kaj prostora za izražanje?
Rekel bi, da otroška literatura v Španiji ilustratorjem dopušča precej svobode. Založniki dopuščajo veliko stilov, tudi tistih bolj riskantnih. A z vidika literature to ni tako enostavno. Založniki se še vedno preveč držijo zastarelih didaktičnih prijemov in politične korektnosti. Otroke še vedno obravnavajo pokroviteljsko in kot ne preveč inteligentna bitja.

Razen Petra Panka je bilo prevedenih le nekaj tvojih albumov. Je v angleščino in francoščino prevedeni album The Extended Dream of Mr. D (1998) primer za spremembo tvojega odnosa do stripovske scene? Je danes nujno, da si mednaroden? Lahko v prihodnosti pričakujemo še več prevodov tvojih del v evropske jezike? Zakaj te toliko prevajajo v skandinavske jezike?
Nekako normalno je, da si mednaroden, vsaj v zahodnem svetu. Imamo podobna kulturna ozadja in podoben način življenja. Imamo tudi podobne težave. Na stripovski festival V Angouleme hodim že 25 let. Tam sem spoznal veliko prijateljev, večinoma risarjev, pa tudi založnikov in novinarjev z vsega sveta. Z večino si delimo odnos do ustvarjanja stripov. Zdi se, da obstaja neka “mednarodna neodvisna -ali alternativna- skupnost”, kjer se imamo vsi radi in se medsebojno podpiramo pri prevajanju naših del. Tako je bil Mr. D preveden v pet jezikov. Pričakujem, da bo z Bardinom isto. A v Skandinaviji nisem tako zelo slaven: ena knjiga je prevedena v danščino, tri v finščino in nekaj kratkih zgodb v švedščino. Morda Skandinavce zanima, kaj se dogaja v južnejših krajih.

Si ustanovitelj in urednik eksperimentalne in inovativne mednarodne revije Nostros Somos Los Muertos (Mi smo mrtveci). Povej nam o dobrih in slabih straneh izdajanja revije, saj je pred kratkim kazalo, da bo prenehala z izhajanjem, pa se je vendarle spet pobrala.
Nekaj časa je bilo več dobrih kot slabih strani. Med leti 1995 in 2000 sva bila jaz in Pere Joan, ki je tudi stripar, urednika in izdajatelja. Imela sva podporo manjših založnikov, izdala pa sva eno številko na leto. Uživala sva v vsakem trenutku ustvarjanja revije, vse do tiska. Potem pa so nastopile težave. Distribucija, prodaja, vodenje računov, itd. nama ni šlo od rok. To so bedne stvari. Upala sva, da založniki, ki so naju podpirali, obvladajo te stvari bolje od naju, a ni bilo tako. Denar je kar naprej odtekal, čeprav prodaja ni bila tako slaba. Leta 2003 smo začeli znova, tokrat bolje organizirani in s podporo Pereovega podjetja, ki je skrbelo za postprodukcijo. Sedaj izdajamo dve 100-stranski reviji letno. Ime smo spremenili v NSLM, povečali smo format in dodali 16 barvnih strani. Še vedno ne zaslužimo nič, a vsaj avtorji dobijo plačilo za svoje delo. V največje zadovoljstvo nam je, da v španščini objavljamo dela španskih in tujih avtorjev, ki so nam všeč in ki jih ne bi objavili nikjer drugje.

Leta 2001 si organiziral Sonic Comics kot del velikega festivala glasbe Isladencanta. Kaj je glavna zamisel za to mednarodno raziskavo, za ta projekt razvoja stripovskega jezika? Ali se bo nadaljeval?
Festival je obsegal veliko umetniških zvrsti, sam sem bil odgovoren za stripovski del. Zabavno se mi je zdelo, da bi se avtorji poigravali z izražanjem zvokov skozi stripe in da bi poskusili razširiti ta medij v to smer. Projekt se ni nadaljeval, ker nam denarja niso nikoli nakazali. Bila pa je razstava in nastale zgodbe smo objavili v majhnem albumu.

 

 



Dodaj odgovor